Pogovori z...

317. Hanina učna ura: Zakaj si vedno želimo tisto, česar ne moremo imeti

branka — Wed, 29 Jul 2015 05:11:30 +0000

Mali je vzgojiteljico z vso silo mahnil po glavi. Potrebovala je nekaj trenutkov, da se je zbrala, potem pa, ko je mali spet pripravil roko, da bi se ji še enkrat maščeval, ker mu ni dovolila, da otrokom puli igrače iz rok, reagirala, kot se spodobi. Obvladano mu je razložila, da se tako ne ravna in da se ljudi ne tepe, ker to ni lepo. Ker se mali kar ni hotel umiriti in je roka grozila, da bo še enkrat odpotovala v njeno smer, ga je prijela zanjo, da je obstala na pol poti. Mali, ki je že tako komaj dihal od besa, je šele zdaj prav ponorel. Drgetal je od zadrževane jeze in se ji skušal iztrgati iz rok, ona pa mu je zbrano in umirjeno dopovedala, da to, kar dela, ni prav. Sem jo iz varne razdalje prav občudovala, da ni izgubila živcev in mu prisolila eno okoli ušes.
Ko je videla, da mu ne bo kos in da se ne bo kar tako umiril, ga je pustila, da je v joku stekel proč. Oddaljil se je le nekaj korakov od nas in grozeče zrl v našo smer. Nejc, naša nežna duša, se je že pripravljal, da tudi on plane v jok, povišani toni in jok mu namreč zelo hitro sežejo do srca. Poslala sem ga, naj poboža vzgojiteljico, da bo vedel, da si sočutje zasluži žrtev in ne tisti, ki je zagrešil zločin, pa ni bil nič kaj za to. Resda se je napotil v njeno smer, a je odmarširal mimo nje naravnost k objokanemu »silaku«, ki je še vedno zganjal cirkus, ker se ni vse zgodilo tako, kot je mislil, da se bo.
Skušal se ga je dotakniti, pa se je mali obrnil proč. Zaklicala sem svojemu sinu, naj da fantku mir, pa ni slišal nič, še naprej je rinil k njemu in ga skušal potolažiti. V nekem trenutku mu je celo uspelo, da je svojo drobno dlan položil nanj, potem se je mali spet začel dreti in se umaknil še za nekaj korakov nazaj. Mislila sem, da bo moj sin sam dojel, da mala cmera čisto nič ne ceni njegove pozornosti, pa žal ni bilo tako, samo malo si je oddahnil, da je še enkrat ocenil položaj, in se spet odpravil v boj.
Lezel je tako za tistim fantkom in vsake toliko pogledal v mojo smer in jaz sem mu govorila, da fantek ta trenutek potrebuje samo mir in naj gre zato proč. »Pridi se raje igrat s fanti, ki te čakajo ob bazenu,« sem mu prigovarjala, pa ga ni k nam napotilo niti to. Kar stal je tam, osredotočen na tistega fantka in prepričan, da je poklican za to, da ga umiri.
Ni mi preostalo nič drugega, kot da ga dvignem in odnesem proč, kar je pri njem sprožilo silno slabo voljo, a se je naposled le umiril in se zatopil v igro s tistimi dečki, ki jim je bila njegova družba všeč. Ko sva se čez nekaj časa poslovila, z obljubo, da prideva spet, sem mu naročila, naj vzgojiteljici reče adijo. Nekaj je zamomljal, da ni nihče dobro vedel, kaj govori, potem pa spustil mojo roko in se še zadnjič zapodil v tisto smer, kjer se je še vedno kujal tisti fantič. Še enkrat ga je skušal pobožati, pa tudi to pot ni šlo, ker se je mali trmasto umikal pred dotiki in občudoval tisto nekaj, kar je videl na tleh.
»Nejcek zalosten,« je komentiral moj sin, ko je spet držal mojo dlan in je očitno dojel, da mali noče pomoči in ga je bolje pustiti pri miru.
Prizore, ko moj otrok nekomu ponuja objem, pomoč ali pa samo prijazno besedo, tisti nekdo na drugi strani pa to vztrajno in neprijazno zavrača, običajno doživljam s Hano in vsakič, ko se to zgodi, me malo zaboli srce. Ne vem, kolikokrat sem ji skušala dopovedati, naj ne rine v ljudi, če ji z obnašanjem kažejo, da si želijo miru ali pa družbe koga drugega, pa sem vedno znova naletela na gluha ušesa. Nič ni pomagala niti razlaga, da bodo ljudje zelo verjetno sami prišli k njej, če se bo delala, da jih še opazi ne. Resda ji tega ne morem z gotovostjo potrditi, sem ji priznala, a sem sama ničkolikokrat preizkusila to strategijo in se je še vedno izkazala za uspešno. Imej vsaj malo ponosa, sem celo enkrat rekla tej moji hčeri, pa je ni niti malo ganila moja prošnja. In zdaj bom to lekcijo očitno skušala usvojiti še enkrat, s tem mojim malim sinom, ki ga spravi v jok že malce povišan ton in ki za vsakogar najde objem ali celo poljub.
Prav zanimivo je doma opazovati tisto, kar se nam vsem tako zelo rado zgodi: da namreč rinemo za tistimi, ki jih ne moremo osvojiti, in si želimo tisto, česar ne moremo dobiti, tisto pa, kar imamo pred nosom in naravnost kliče po dotiku ali spremembi lastništva, enostavno spregledamo. Kot bi nam bilo to, da smo zavrnjeni, na neki čuden način celo všeč.

Vir: Jana
Značke: otrok, udarec, lastništvo

]]>

316. Hanina učna ura: Zakaj je pomembno, komu prideš v roke

branka — Wed, 29 Jul 2015 05:05:46 +0000

Pet minut pred osmo sva bili s Hano pred lokalom, v katerem naj bi si moja hči nabirala počitniške izkušnje. Zdelo se mi je, da je prav, da jo prvi dan pospremim na delo, čeprav je ta odločitev pri njej sprožila precej buren odziv. »Saj nisem več otrok, da bi potrebovala spremstvo,« mi je zabrusila in sem ji seveda razložila, da to še zdaleč ni res.
Natakarica je ravno odstranjevala zaščitne ponjave s šanka in ko sem dojela, da šefice, s katero sva bili dogovorjeni, ni, se me je lotila rahla nervoza. Kaj pa, če ta ženska ne ve nič o Haninem prihodu? Odprla sem usta, da bi začela pojasnjevati najin prihod, pa me je prijazna svetlolaska prehitela. »Pozdravljena, Hana,« je rekla, »sem slišala, da nam prideš pomagat.« In je bil led prebit. Mala se je zapodila proti šanku, vesela, da je je nekdo vesel, in ko sem pogledala tisto milo svetlolasko, ki naj bi v delo uvajala mojo hčer, mi je padel kamen s srca. Vse bo v redu, sem vedela v hipu, ne da bi ženska morala narediti še kaj, da bi me prepričala o tem.
Da si moja hči strašno želi predpasnik, sem ji sramežljivo pojasnila, ker je tisti kratek natakarski predpasnik za mojo hčer nekakšen statusni simbol, in je rekla, ni problema, šla po predpasnik ter ji ga zavezala okoli pasu. Iz žepa sem potegnila telefon, da ovekovečim ta trenutek, pa ji je v roke potisnila še pladenj, da je bila videti čisto prava natakarica. Naredila sem fotografijo, potem me je Hana poslala stran.
Nekaj časa sem s ta malim še postopala tam naokrog in se trudila, da bi ujela čim več, pa sem videla in slišala samo to, da mila svetlolaska z največjo potrpežljivostjo, prijaznostjo in razumevanjem vodi mojo hčer skozi skrivnosti čiščenja lokala in priprave na strežbo. Zelo spoštljiva je bila pri tem in ko sem videla vse to ter dojela, da se moji hčeri tam ne bo zgodilo nič hudega, sem se končno pobrala proč.
Tri dni je trajala ta medčloveška idila in navadila sem se že, da je moja hči v varnih rokah ter mi ni treba kar naprej misliti nanjo. Potem pa je prišlo četrto jutro in je bilo za šankom neko drugo žensko bitje. Prijazno sicer, a tako, da mi je takoj začel zvoniti alarm. Pojasnila sem tej novi Hanini sodelavki, zakaj je moja hči pri njih, in me je sicer poslušala, a pravega navdušenja ni bilo. Dala sem ji standardne napotke o tem, kako naj v delo vplete mojo hčer, da bo za obe kar najbolj prijetno, pa se mi zdi, da ni kaj dosti dala na to, kaj ji govorim. V bistvu sem dobila občutek, da ji je moja hči rahlo odveč. In sem se tokrat s težkim srcem odpravila stran.
Seveda sem spet postopala naokoli in z varne razdalje opazovala, kaj dela Hana, in mi tisto, kar sem videla, ni bilo prav nič všeč. Mala je namreč v glavnem sedela. Za šankom, kar mi je šlo še posebej v nos, ker toliko stare punce nikakor ne sodijo za šank. In ker ni nič kazalo, da se bo zgodba razvila v kaj bolj kreativnega, sem po eni uri »dela« rekla stop, danes jo bom pa kar odpeljala. Zanimivo se moja hči sploh ni jezila zaradi tega, kot bi bila čutila, da to delo ni to, kar naj bi bilo.
»Zakaj je nisi pustila še malo tam,« se je popoldan mož jezil name, »saj mogoče bi pa začela delati malo pozneje.« Da ne bi, sem mu razložila, ker tista ženska ni imela nobenega interesa za to. Saj ne, da ne bi bila prijazna, samo Hane nekako ni videla kot koristnega člana družbe in zato tudi ni imela ideje, kaj bi lahko delal ta naš otrok. Sploh pa ni imela niti talenta niti motivacije, da bi kaj potegnila iz nje, da bi dojela, da lahko moji hčeri ogromno da in da lahko tudi ona od nje dobi kaj v zameno.
V tistem tednu, ko se je moja hči šla natakarico in sem od daleč opazovala, kako se drugi obnašajo do nje, sem dobila dokončno potrditev svoje teze, kako zelo je pomembno, kdo »upravlja« z njo. Kajti to, da bo moja hči ob sebi vedno potrebovala nekoga, ki bo vlekel nevidne nitke in jo usmerjal na pravo pot, je jasno kot beli dan. Ne samo Hana, tudi drugi ranljivi člani naše družbe ob sebi potrebujejo ljudi, ki premorejo tisti pravi občutek. Ljudi, ki čutijo spoštovanje do sočloveka, tudi če ni točno tak, kakršni so vsi drugi okoli njih. Ljudi, ki pričakujejo, da ta na prvi pogled nekoristen člen družbe lahko naredi tudi kaj koristnega, nekaj, kar bo dobro za vse. Če pa tisti, ki naj bi držali te niti v rokah, nimajo vsega tega, je po mojem mnenju veliko boljše, da ti šibki členi sedijo doma in gledajo televizijo. Žal.

Vir: Jana
Značke: delo, služba, natakarica, počitnice

]]>

315. Hanina učna ura: Zakaj je samoiniciativa vredna največ

branka — Wed, 29 Jul 2015 05:00:40 +0000

»Mami, jaz bi rada pomagala,« mi je rekla hči, ko smo sedeli na kavi in sem ji, samo zato da bi bila tiho, rekla, naj vpraša šefico, če jo vzame v službo. Odneslo jo je proti šanku in nekaj sem še tulila za njo, naj se vrne, potem pa sem imela preveč dela z njenim bratom in sem pozabila nanjo. Kmalu je bila nazaj in mi dobre volje sporočila, da se je že vse zmenila. Da lahko pomaga v strežbi.
Ker je znana po tem, da si kakšno stvar razloži po svoje, sem hitro dvignila rit in šla popravit, kar se popraviti da, pa sem presenečeno ugotovila, da šefici misel na to, da bi ji moja hči pomagala, niti ni tako zelo tuja. Čeprav tudi silno navdušena ni bila, priznam. A ker sem vseeno zaznala nekaj pozitivne energije in ker vem, da je poklic natakarice eden tistih, ki so moji hčerki najbolj všeč, sem začela raziskovati možnost, da ji pomagam izpolniti dolgoletno željo.
Da delo v času, ko imajo gnečo, ne pride v poštev, mi je razložila šefica, da pa lahko pride delat zjutraj, če ji to ni odveč. Jutri ob osmih lahko začne, sva se zmenili in tako zakoličili bližnjo prihodnost moje hčere. Ko sem Hani povedala, da bo morala naslednji dan vstati zgodaj, da se bo uredila za službo, je rekla, da to pa res ni problem. In je bila naslednje jutro ob šestih zjutraj res že v dnevni sobi, dobre volje in pripravljena na nove izzive.
»Komaj čakam, da bom lahko stregla,« je žgolela, »pa da bom ljudem lahko dala račun.« In sem jo takoj postavila na realna tla ter jo opomnila na to, da je v svoji prošnji za počitniško delo napisala, da lahko briše mize, polni sladkornice in prazni pomivalni stroj. Da bo lahko šele po tem, ko bo dokazala, da je vredna zaupanja, delala tudi kaj več.
Prvi dan sem jo pospremila v službo in priznam, da me je bilo kar malo strah, kajti mala je včasih nepredvidljiva in ji je kakšno stvar težko dopovedati. Vso pot do lokala sem ji pridigala, česa vse ne sme, pa kaj lahko, kaj se spodobi in zaradi česa ji bom zavila vrat. Delala se je, da me posluša, pa dvomim, da je res slišala kakšen moj nasvet, ker je bila že čisto v svojem svetu.
Sodelavka, ki jo je sprejela, je name naredila zelo dober vtis, tako da me ni več tako zelo skrbelo, vseeno pa si nisem mogla kaj, da ji ne bi naročila, naj našo malo drži na kratko, sicer ji bo hitro zrasla čez glavo. Potem sva šla z Nejcem hranit koze in ko sva šla malo pozneje mimo lokala, sem videla svojo hčerko, kako leta naokoli s cunjo v roki in je videti čisto dobre volje.
Dogovorjeni smo bili, da bo delala vsak dan eno uro in bi morala biti okoli pol desetih torej doma, zato me je petnajst minut čez deseto že malo skrbelo, da mala noče domov. Odhodi so namreč že od nekdaj njena šibka točka. Šla sem pogledat, kje se je zataknila, in jo našla za šankom. Pomivala je kozarce in jih zlagala v pomivalni stroj. Opravilo, ki ga doma najbolj sovraži, ji je tu na usta privabilo nasmeh. »Boš kavo, mami?« me je vprašala in sem rekla ja, čeprav je zadnje čase ne pijem, ker me po njej boli želodec.
Medtem ko mi je kuhala kavo, ji je kolegica naročila, naj na mizo številka pet odnese vodo, in moja hči je samozavestno vzela pladenj ter postregla pri mizi številka pet. Šefica mi je zagotovila, da jim ni v napoto in da je zelo pridna, zanimalo jo je, kaj delam z njo, da je tako zelo zagnana za delo. Razložila sem ji, da je doma zgodba povsem drugačna in da se morava skregati za vsako stvar, ki jo želim od nje.
Iz službe je prišla malo pred enajsto, zelo dobre volje. Ravno je jedla zadnji grižljaj sladoleda, ki si ga je kupila z napitnino. »A veš, da sem morala dati vse, kar sem dobila, za kepico sladoleda,« mi je razložila nekoliko osupla in sem si mislila, no, dobrodošla v realnem svetu.
Perfektna izkušnja za mojo hčerko, ni kaj, a se je žal končala po nekaj dneh, ker se je šefica ustrašila morebitnega inšpektorjevega obiska. Pa vendar se je moja hči v tem kratkem času naučila, kaj pomeni biti ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu, pa kako je, ko moraš delati iz dneva v dan, ne samo takrat, ko se ti ljubi. Še največ v tej zgodbi pa šteje to, da si je delo uredila tako rekoč sama. Da je napisala prošnjo in bila sprejeta v počitniško službo. Sama je poskrbela za to, da si je uresničila dolgoletno željo. Jaz sem bila v tej zgodbi namreč le podporna konjenica.

Vir: Jana
Značke: služba, samoiniciativa, delo

]]>

314. Hanina učna ura: Zakaj včasih obtičiš v vlogi mame

branka — Wed, 08 Jul 2015 13:31:18 +0000

»Misliš, da se tudi nama lahko nekega dne zgodi, da si bova šla na živce, če bova morala skupaj preživeti več kot le nekaj ur?« sem zadnjič zvečer vprašala moža. Iztočnica za vprašanje je bil pogovor s prijateljico, ki se je vse življenje razdajala službi in otrokom ter pri tem pozabila nase in na moža. Z možem sta resda še vedno poročena, a težko zdržita skupaj več kot le nekaj ur, skupni konci tedna pa so, če ni domov odraslih otrok, hudo naporna reč za oba.
Čepel je ta moj mož za računalnikom in prekladal številke, kot mi je razložil, sama pa sem bila že pod odejo, z umitimi zobmi in pripravljena na to, da proti koncu priljubljene kriminalne serije sladko zaspim. »Mislim, da ne,« mi je odgovoril in se za hip zazrl vame.
»Ampak morava paziti, da se nama to ne zgodi,« sem žvrgolela z zadnjimi atomi moči, »ker me izkušenejši in modrejši nenehno opozarjajo na to, da morava negovati tudi najino partnersko zvezo.« »Aha,« je rekel, in potem je bila nekaj časa tišina in po moje sva oba razmišljala o tem, kaj naj še rečeva na to temo. Ni bil videti zaskrbljen, jaz v bistvu tudi ne, čeprav so me prisilili k razmišljanju kar trije pogovori na to temo v tistih dneh. V vseh so mi veliko modrejši ljudje od mene govorili o tem, da je partnerstvo treba negovati.
Kot da jaz tega ne vem. Tako teoretično mi je vse jasno kot beli dan, le tega ne vem, kako naj to teorijo izpeljem v praksi. Mali se naju drži kot klop in noče niti za sekundo izginiti iz najinega življenja, varuške mu ne dišijo čisto nič, tako da je popoldan v glavnem z nama. Tudi Hana nama je zadnjič z največjim veseljem povedala, da je sošolcu, ki bi se rad nemudoma poročil z njo, že povedala, da bo raje ostala s svojo družino. »Če pa se imamo tako fino,« nama je razložila.
Čeprav je stara dvanajst let, naju potrebuje skoraj toliko kot pred kakšnimi petimi leti, tudi ko se kakšne stvari loti sama, mora biti eden od naju nekje v bližini, ker se, potem ko se ji kaj zalomi, čisto izgubi in brez ideje, kako nadaljevati, obstane na mestu. »Mami, pomagaj!« tuli izza mize in če hočeš mir, ji pač čim hitreje priskočiš na pomoč.
Včasih že ob pol šestih gledam, kdaj bo ura sedem, da bo šel mali spat. Ko je končno pod odejo in se mož trudi, da bi čim prej zaspal, s Hano najprej narediva kakšno domačo nalogo, na katero se je spomnila šele zvečer. Potem vsaj za silo spravim stanovanje v red, ker čez dan sploh ne pospravljam več, saj je zaradi našega dveletnika pospravljanje tako in tako stran vržen čas. Kot kakšen avtomat si zatem pripravim še vse potrebno za to, da bom svoji hčerki naslednji dan lahko dala malico za v šolo in pripravim stvari, ki jih bo oblekla naslednji dan. In ko se tam okoli pol desetih ali desetih na pol mrtva zgrudim na kavč, po pravici povedano nisem za nobeno rabo več.
Včasih vzamem v roke kakšno branje, pa po dveh prebranih straneh zaspim, spet drugič sem tako zelo zanič, da sem sposobna samo še za buljenje v televizijo. In vedno pogosteje se mi zgodi, da naslednje jutro moža sprašujem: »Ti, kdo je bil morilec?« »Kaj si še videla?« me vpraša in potem običajno ugotoviva, da sem bila budna vsega skupaj petnajst minut.
Dolgo sem mislila, da sem jaz edini tako zbiti ženski stvor, potem pa smo zadnje čase dobili kar nekaj obiskov in sem ugotovila, da imajo pri vseh naslednje jutro precej enak dialog. Žene namreč enako kot jaz sprašujejo, kdo je prejšnji večer moril. In niti en mož ni zaradi tega vprašanja srečen.
A naj se zdaj vrnem na tisto zoprno vprašanje, ali se nama lahko zaradi takšnega tempa nekega lepega dne zgodi, da si takrat, ko bova imela časa več kot dovolj, ne bova imela več kaj povedati. Ne glede na to, kaj mi pravijo izkušene glave, še vedno mislim, da ne. Da imava dobre temelje, ki bodo zdržali to, kar se nama dogaja zadnje čase. Se mi zdi, da naju ne glede na trenutno pomanjkanje časa povezuje še veliko stvari, ne samo otroka. Še vedno me mož kdaj pa kdaj opozori na to, da sem bila do koga hudo neprijazna, in tudi jaz njemu povem, kaj si mislim o njegovih rečeh. Pogovarjava se, pa čeprav v glavnem po telefonu, in se kot dva ljubimca dopoldan sestajava na ukradenih kavah. Skupaj delava načrte in jih opuščava brez odvečnih besed. Skupaj se učiva, da kdaj v življenju pride tudi čas, ko preprosto obtičiš v vlogi mame ali očeta in da je treba skupaj prebroditi tudi to. Preživeti. Kajti na srečo je življenje eno večno gibanje, ki te slej ko prej pripelje nazaj na pravo pot. Katerakoli je že tista prava.

Vir: Jana
Značke: zakon, življenje, načrt

]]>

313. Hanina učna ura: Zakaj ni dobro, da preveč opozarjaš nase

branka — Wed, 08 Jul 2015 13:24:59 +0000

Prvič se mi je zgodilo v Grčiji. V hotelu, postavljenim v hrib, s čudovitim mediteranskim rastjem, ki se je kljub hudi vročini razbohotilo po negostoljubnih skalah. Do svoje sobe smo prišli tako, da smo se spustili po nekaj stopničkah in nadaljevali pot po odprtem hodniku, ki je na eni strani mejil na hrib. Nad našimi glavami so dehteli oleandri in mi izvabljali vzdihe občudovanja. Niti enkrat samkrat nisem pomislila na to, da bi lahko bilo nad mojo glavo še kaj drugega kot cvetoč grm.
Dokler ni nekega dne moje pozornosti pritegnila pločevinka, ki se je skrivala za enim od stebrov. »Kaj pa je to?« sem vprašala moža, ker tista neugledna pločevinka nekako ni sodila v tisto okolje in me je zato zanimalo, kateri pacek jo je postavil tja. »Kaj pa vem,« je nestrpno odgovoril mož, »vse te zanima, kot da si kakšen otrok.«
Kakšna dva dneva mi je še uspevalo, da sem brez besed hodila mimo tistega stebra, za katerim se je skrival prepovedani sad, tretji dan pa me je vseeno premagala radovednost in sem, ne da bi mož videl, pločevinko potegnila na plan. In jo skoraj isti trenutek spustila iz rok, ker je bila na njej narisana kača, zraven nje pa se je bleščal napis Strup.
Položila sem tisto pločevinko tja, kjer je bila prej in odhitela za svojo družino, pretresena zaradi dejstva, da so v tistem koščku raja, kjer sem se počutila povsem varno, tudi kače. Bitja, katerih bližina me zaradi kamnite pokrajine okoli nas in vročine ne bi smela tako zelo presenetiti, a so me, ne glede na vse, kar mi je govoril razum, navdala z grozo.
Mož je seveda bril norce iz mene, ko sem mu potarnala, da me je zdaj kar malo strah in da vsakič, ko stopim na travo, dobro pogledam, kaj je pred menoj. Dokler nisem videla tiste pločevinke, namreč nisem niti pomislila na to, da bi se kje lahko skrivalo še kakšno živo bitje, ki ne nosi kopalk. Priznam, da je zaradi te peripetije dopust dobil zgolj oceno devet.
Tudi drugo lekcijo o tem, da opozorjen na nevarnost nisi več povsem sproščen in da samo iščeš napako, mi je dala kača. Dolga, tanka, črna in izjemno urna se je nekega dne prikazala pred hišo, v kateri smo preživljali dopust. Mož se je ravno napravil za tek, pojasnil Hani, kdaj bo nazaj, odprl vhodna vrata in jo uzrl pred seboj. Sončila se je točno na našem pragu. Menda je samo zaprl vrata in šel naravnost za računalnik, da se prepriča o tem, kaj za vraga se je naselilo pred naša vrata. In je skupaj s Hano ugotovil, da imamo opraviti s kačo, ki živi v urbanih okoljih in je hitra kot hudir, v njej pa se ne skriva strup. Da le opreza za kakšno dobro malico oziroma martinčki, ki jih je v tistih krajih več kot kjerkoli drugje, je še pisalo na spletu.
Ko sem po prihodu domov na telefonu zagledala elektronsko sporočilo z naslovom Kača pred našimi vrati, podkrepljeno s fotografijo, sneto s svetovnega spleta, me je skoraj zadela kap. Do tistega trenutka sem se namreč počutila povsem varno in mi tudi na misel ni prišlo, da si delim življenjski prostor s kačo. Šele takrat mi je postalo jasno, zakaj imajo vse hiše povsem zamrežen vrt. Z leve, desne, pa tudi od zgoraj, tako da skozi gosto mrežo ne more noben živ stvor.
Seveda zdaj tole zgodbo s kačami skušam prenesti v realno življenje in se mi je zadnjič utrnilo, da smo s tem, ko smo opozorjeni na nevarnost, prikrajšani za marsikater sproščen prizor. Da bi v bistvu čisto lepo živeli, če kakšnih stvari ne bi videli in vedeli. In so se mi med tem razmišljanjem nekje iz globokega spomina prikradle besede pri meni tolikokrat citirane Vesne Godina, ki seveda nimajo nobene zveze s kačami, nam pa lahko veliko povedo o tem, kako si lahko z opozarjanjem nase ali na druge nehote naredimo veliko škodo. »Gejem in lezbijkam sem rekla, naj nikar ne vpijejo preveč glasno, da so tu med nami, ker s tem samo pritegujejo nepotrebno pozornost tistih, ki jim njihova prisotnost ni všeč. Raje se vselite v bloke, živite običajno življenje, bodite dobri sosedje in predvsem to, kar ste. In potem bodo ljudje nekega dne ugotovili, da ste čisto krasni ljudje in da to, kar ste, sploh ni pomembno,« je povedala ob neki priložnosti. In je seveda spet imela prav.

Vir: Jana
Značke: homoseksulnost, gej, lezbijka, Vesna Godina, kača, dopust

]]>

312. Hanina učna ura: Zakaj je treba sesti na stol v prvi vrsti

branka — Wed, 08 Jul 2015 13:07:50 +0000

Na odru jih je sedelo šest. Tisti, ki je bil ravno na vrsti, se je hudo mučil, da bi iz svoje harmonike izvabil melodijo, ki jo je najavil voditelj. S silnim naporom je skladbo le pripeljal do konca, in čeprav ni zvenela tako, kot je obetal njen naslov, je fant žarel od ponosa.
Gledalci smo ga nagradili z glasnim aplavzom, drli smo se bravo in počeli ne vem kaj še vse, in tudi jaz sem svojega sina, ki mi je sedel v naročju, vzpodbujala, naj zavpije bravo bravo in zaploska s svojimi drobnimi ročicami.
Čisto na levi tam na odru je sedel fant, katerega obraz je že na daleč naznanjal, da gre za mladeniča s posebnimi potrebami. V naročju je pestoval svojo harmoniko in brez zanimanja zrl v neko točko pred seboj, kot da se ne zaveda prav dobro, kaj se dogaja okoli njega.
Priznati moram, da sem ob pogledu nanj pomislila, kaj bo šele s tem, če se je že ta, ki je igral pred njim, tako mučil. In še preden sem misel domislila do konca, me je že bilo sram, da sem ji sploh pustila zaviti v to smer. Tudi zato, ker sem sama tako zelo jezna in prizadeta, če kdo mojo hčer oceni zgolj z enim samim pogledom.
Medtem ko sem razmišljala o tem, kako je sploh mogoče, da sem pomislila na kaj tako groznega in fanta odpisala že pred začetkom, je ta mladi počasni mož v spremstvu svoje učiteljice pristopicljal do stola. Sedel je nanj, si vzel nekaj čas za pravilno namestitev inštrumenta, se pripravil in potem še malo počakal, da se je zbral, nato pa zaigral. Skoraj sem pozabila zapreti usta, tako lepo je igral, čisto, tekoče in brez napake. Ko je končal, se je priklonil, si oprtal harmoniko na ramo in se v spremstvu učiteljice podal nazaj v svoj svet.
»Danes sem bila klasična žrtev predsodkov,« sem zvečer potarnala možu, nekako osupla sama nad seboj, da se to lahko zgodi tudi meni. »Sem mislila, da sem nedovzetna zanje,« sem mu skesano priznala. Seveda mi je rekel, da me je lahko sram, in sem mu razložila, da me je, in to že ves dan, čeprav sem prepričana, da bi kljub teoretičnemu pametovanju na tem praktičnem izpitu padel tudi on. Tista grozna misel, kaj pa lahko tale pokaže, se je preprosto ponujala sama od sebe in nekako je nisem mogla odgnati proč. Sem pa vesela, da sem kljub temu oziroma prav zato obsedela na tistem stolu v prvi vrsti in mi je tako fant lahko pokazal, kaj zna.
Ampak mladenič s harmoniko sploh ni bil edina lekcija o napačnih in površnih sodbah tisti dan. Tam na odru je na sredini namreč sedela tudi svetlolasa gospa. Kot kakšna sveča ravno se je držala in na kolenih nežno sklepala dlani. Vsakič, ko se je kateri od glasbenikov podal k mikrofonu, ga je pospremila s pogledom in pri tem nežno nagnila glavo nekoliko levo navzdol. Učiteljica, sem pomislila ob pogledu nanjo, zelo ponosna na to, kaj vse je naučila svoje učence.
Voditelj je izgovoril neko ime in potem je ta mila svetlolasa ženska vstala, in ko je korakala proti mikrofonu v ospredju, sem dojela, da tam med tistimi ljudmi s posebnimi potrebami sedi zato, ker ima tudi ona posebne potrebe. Nogo je nekoliko vlekla za seboj in tudi roka na tisti strani ni ubogala njenih navodil, ne vem, kaj natančno je bilo narobe z njo, a nekaj ni bilo, kot mora biti. Kap ali prometna nesreča, sem presodila kot laična opazovalka.
Da nam bo nekaj zaigrala na orglice, je najavil voditelj, in se je za hip zastrmela v nas, potem pa vzela glasbilo v roke in začela igrati. Nežno, lepo, poglobljeno, tako, da se je videlo, da se zelo zelo trudi. Na koncu se je globoko priklonila in nam poslala hvaležen nasmeh, nato pa šla nazaj na svoj stol, opazovat življenje okoli sebe. Kar hudo mi je bilo zanjo, najbrž zato, ker je bila na zunaj videti tako brez napake.
Z Nejcem sva še malo posedela, potem pa šla naprej svojo pot. Razmišljala sem o tem, kako sem se lahko kot mama posebnega otroka sploh ujela v past, v kateri so doma predsodki. Kako je mogoče, da se je to, proti čemur se borim že vse Hanino življenje, zgodilo meni. Veliko sem tuhtala o tem in na koncu prišla do zaključka, da nisem čisto nič drugačna kot kdo drug. Da pa se od večine najbrž razlikujem zato, ker sem sploh sedla na tisti stol v prvi vrsti in nisem ušla s prizorišča že zgolj zaradi pogleda na drugačnost. Zato, ker sem si priznala, kaj čutim, in dojela, da to ni prav. Po mojem sem drugačna zato, ker sem tistim ljudem na odru dala priložnost, da so se lahko pritihotapili v moje misli.

Vir: Jana
Značke: predsodki, posebne potrebe, harmonika

]]>

311. Hanina učna ura: Zakaj je spomine treba ujeti v srce

branka — Thu, 11 Jun 2015 11:58:23 +0000

Mi smo ravno odhajali s plaže, vsi drugi so s kozarci v rokah drli nanjo. Hiteli so, kot bi se bali, da bodo kaj zamudili. »Ne bi ostali tudi mi, da vidimo, kaj se bo zgodilo?« sem vprašala moža, pa mi je kot izjemno skrben oče razložil, da je najin otrok moker od glave do nog in se bo, če bomo ostali, prehladil.
Nisem imela druge, kot da mu dam prav in grem za njim, čeprav me je hudo žrlo, zakaj ob tej večerni uri na plaži kar mrgoli ljudi. Doma sem v lokalnih novicah prebrala, da se je za ta večer obetal čudovit sončni zahod. Seveda mi je bilo žal, da nismo ostali, a narediti se ni dalo nič več, moj mož, precej nedovzeten za čarovnije narave, pa je tako in tako komentiral, da bo sonce zagotovo zašlo tudi kakšen drug dan.
In se je čez nekaj dni nebo res tako razjasnilo, da ga ni kazil niti en sam oblak, in sem zato že zjutraj naznanila, da si moramo dan organizirati tako, da bomo petnajst minut do osmih zvečer še vedno ali pa spet na plaži. Mož ni rekel niti besede in tako smo bili že ob sedmih spet tam.
Hani in možu je bilo čez deset minut že dolgčas, zato sta šla na sprehod, midva z Nejcem sva se zabavala z nabiranjem školjk. Okoli pol osmih se je prej dokaj opustela plaža začela polniti. Ljudje so prihajali z odejami, opremljeni s pijačo in fotoaparati, udobno so se nameščali na pesku in vsi pogledovali v isto smer. Tja, kjer se je sonce vse bolj bližalo morski gladini.
Tudi midva z Nejcem sva se počasi preoblekla v suhe obleke in se obrnila proti soncu, čeprav sem jaz ves čas nervozno pogledovala tja, od koder naj bi prišla moja dva. Malo pred osmo sta se le prikazala, iz drže njunih teles sem razbrala, da se pogovarjata o hudo resnih rečeh in zato nimata pojma, da bo sonce ravnokar izginilo za obzorjem.
Živčno sem začela mahati, naj pohitita, in res sta nekoliko pospešila korak ter se na koncu skupaj z nama zazrla v rdeče obarvano nebo. Pripravila sem telefon, da bom posnela otroka s prelepim zahodom v ozadju, in začela loviti pravi kot, potem pa se je zaključno dejanje zgodilo tako hitro, da sem nenadoma dojela, da je vsega že konec. Namesto da bi uživala v vsaki sekundi dolgo pričakovanega sončnega zahoda in ga za vedno ujela v spomin in srce, sem buljila skozi odprtino na telefonu in je šla večina veličastnega prizora mimo mene. Trapa, sem karala samo sebe, ko sem dojela, da me nekatere stvari nikoli ne izučijo. Nič koliko dogodkov je že spolzelo mimo mene, medtem ko sem se trudila, da bi jih ujela v objektiv.
Da bi popravila napako, sva se nekaj dni pozneje z Nejcem petnajst do osmih spet odpravila na teren. Obljubila sem si, da bom z vsemi čuti tam, na kraju samem, in da me ne bo premamilo ne fotografiranje ne kakšna druga reč. Se mi je zdelo, da mi kar dobro gre, vse dokler si moj sin ni nataknil mojih sončnih očal in je bil tako ljubek, da sem avtomatsko potegnila iz žepa telefon in začela pritiskati na sprožilec. Bila sem še toliko prisebna, da sem ga obrnila proti sončnemu zahodu, mi je pa občutek za oceno dejanskega stanja vseeno toliko zatajil, da je sonce zašlo ravno takrat, ko sem buljila skozi odprtino. Popravnega izpita nisem dobila, ker so oblaki šli svojo pot.
Kadar so v Ljubljani turobni dnevi, bi mi tisti čudoviti sončni zahod, ujet v spomin in srce, prišel še kako prav. Lahko bi ga namreč podoživela. Samo zaprla bi oči in bi bil tam, brez pomoči tehnike, in to kjerkoli. Pametni pravijo, da takrat, ko gre kaj narobe, živiš od spominov, od vsega tistega, kar si v preteklosti videl in doživel. Tega ti ne more vzeti nihče, ker je spravljeno na mestu, do katerega nima dostopa nihče razen ti. In zato se mi zdi, da je storjena smrtna škoda vsakič, ko skušamo ljudje spomine namesto v glavo in v srce spraviti v telefon ali fotoaparat. Kot da ne bi vedeli, kako zelo ranljivi sta ti pogruntavščini moderne tehnologije. Kot da nam ni jasno, da nam ju lahko vzamejo požar, povodenj, potres ali pa čisto navaden nepridiprav. Da konec koncev lahko pregori kakšna žička in vsega tistega, kar nam je nekoč nekaj pomenilo, ne bo mogel obuditi nihče več.

Vir: Jana
Značke: sonce, zahod, srce, spomin

]]>

310. Hanina učna ura: Zakaj je lahko obisk trgovine dogodek dneva

branka — Thu, 04 Jun 2015 10:23:25 +0000

»Kar malo mi je nerodno, ker ljudem, ko me bodo vprašali, kaj vse smo videli v teh štirinajstih dneh, ne bom imela kaj povedati,« sem rekla možu. Na terasi sva uživala v kavici in desetih minutah miru, ki sva si jih uspela izboriti pri najinih dveh mulcih. Mož je prebiral lokalni časopis, jaz pa pobesnelo listala po turističnem vodniku, iščoč zanimive kraje, ki naj bi jih obiskal vsak turist, ki ga kdaj zanese v te tople kraje. »En dan bi lahko šli na tisto otočje na skrajnem jugu, štiri ure in pol vožnje je do tja,« sem predlagala in samo sebe že v naslednji sekundi opozorila na to, da se mi v tej vročini in vlagi v bistvu ne da voziti tako daleč. Predvsem pa najina otroka ne bi imela nič od tega, da bi devet ur preživela v avtu, sem modrovala sama pri sebi.
Da se popolnoma strinja z mano, me je pomiril mož, pa da se tudi njemu ne da dirjati naokrog, ker ima poblaznele vožnje z enega konca na drugega že v Ljubljani več kot dovolj. Prav paše mi, je komentiral, da ne delam dobesedno nič. Godilo je tudi meni, pa še kako, še posebej zato, ker sem se tokrat za spremembo uspela toliko spraviti v red, da sem pred odhodom v daljne kraje naredila vse vnaprej in sem bila čisto zares prosta.
In tako smo, ne da bi se z možem o tem kaj posebej dogovorila, ostali kar tam. V nizki najeti hiški z bazenom, le streljaj oddaljeni od peščene plaže. Zjutraj smo nekoliko dlje spali, ker je bil naš dvoletnik začuda pripravljen skleniti kompromis in je spal dlje, kot spi sicer, potem smo si prav lenobno pripravili zajtrk in se po njem samo še zvalili v bazen. Če nam je uspelo, smo šli pred kosilom še na plažo, če pa ni šlo, je bilo tudi prav. Nismo se še trikrat obrnili, ko je bil Nejc že spet zaspan, pa smo ga dali spat in v tem času kaj prebrali, včasih pa je kakšen šel z njim tudi spat. Potem smo kaj dobrega vrgli v lonec in zatem je bil čas za dogodek dneva. »Gremo v trgovino po kruh in mleko,« je običajno naznanila naša hči, in smo šli in smo si spotoma privoščili še sladoled.
Včasih smo zvečer še enkrat skočili na plažo, nabirali školjke ali pa občudovali čudovit sončni zahod, drugič smo ostali kar doma, in v bistvu sploh ne vem, kaj smo počeli takrat. Vem pa, da nam ni bilo dolgčas in da si tako sproščeni nismo niti enkrat v štirinajstih dneh skočili v lase. Še celo midve s Hano sva imeli premirje, kar se sicer le redko zgodi.
Dnevi so kljub brezdelju minevali, kot bi mignil, in vsak dan sem se počutila bolje. V bistvu do tiste nizke hiške z bazenom sploh nisem vedela, da sem tako zelo utrujena. Da je to, da je od oktobra naprej kar naprej nekdo od domačih bolan, in da sem se v tem času že izšolala za pomožno medicinsko sestro, terjalo svoj davek. Da pač nisem več stara dvajset let in zato ne morem biti kar naprej v pogonu. Da se moram kdaj tudi ustaviti in prisluhniti sama sebi.
Ko smo se vozili na letališče, smo bili vsi štirje srečni, da gremo domov, in tudi to mi je bilo všeč. Če bi šli nazaj kakšen dan prej, bi imeli občutek, kaj vse smo zamudili, in če bi ostali še nekaj dni, bi po mojem že začeli umirati od dolgčasa. »Kakšen lep dopust,« je razneženo komentiral mož, ko smo se odpeljali izpred hiše, in sem se strinjala z njim, da je bilo res lepo. Da je škoda samo to, da smo se morali peljati tako zelo daleč, da smo lahko vsakdan pustili za seboj. A tako pač je, nobeden od naju se ne zna odklopiti od realnosti v sosednji ulici, če pa nama to že uspe, naju zaradi bližine nanjo spomni kdo drug. Sama na spletu kar naprej spremljam novice, kot da bi se bala, da mi bo kaj ušlo, moža kličejo iz službe za čisto za vsako figo in tako dopust nikoli ni, kar naj bi bil – odklop, sprememba, nekakšen polnilec izpraznjenih baterij.
Ko me torej zdaj ljudje sprašujejo, kaj za vraga smo videli v tistih krajih, dober dan proč od nas, jim brez zadrege povem, da pravzaprav nič. Dva živalska vrtova in nekaj trgovin, pa kačo, ki je vsak dan prihajala na naš vrt na gostijo, stotine martinčkov, ki jih je Nejc z užitkom plašil. Sonce, ki kar ni nehalo greti. Valove, ki so ti spodnašali pesek izpod nog. Družino, ki je po bazenu skakala brez gat in s tem, ko je bila štiriindvajset ur skupaj, pojmu družinske počitnice dala pravi pomen.

Vir: Jana
Značke: morje, utrujenost, živalski vrt, počitnice

]]>

309. Hanina učna ura: Zakaj je treba stvari obračati sebi v prid

branka — Wed, 27 May 2015 09:56:22 +0000

Hana je imela balet. In Nejc je bil bolan. Ravno toliko, da ni bil primeren za vrtec in sem ga morala obdržati doma. Pa spet ne tako hudo, da ga ne bi mogla posaditi v njegov avtomobilski sedež in odpeljati Hano na balet. Kajti mož je imel že drugi dan v gosteh partnerja iz tujine in ga tako rekoč ni bilo doma.
Zbasali smo se v avto in se odpeljali na balet. Hana je po prihodu na cilj radostno odskakljala v svojo smer, midva sva se odpeljala domov, ker naj bi šel Hano iskat mož. Do doma naju je ločilo še kakšnih petsto metrov, ko je mali dokončno zaspal. Nič več ni pomagalo, da sem ga žgečkala in ga tako ohranjala budnega, sklonil je svojo svetlolaso glavico in zaspal. Razmišljala sem, kaj naj naredim. Če ga dvignem iz sedeža in ga odnesem domov, se bo zbudil in zaradi tistih nekaj minut spanca mislil, da je ta dan že opravil s spanjem in se ga ne bo dalo uspavati več, pa bo potem siten kot sto hudičev. Poleg tega na tri četrt bolan otrok od vsega najbolj potrebuje spanec, da se okrepi.
Ja nič, se greva pa malo vozit naokrog, sem se odločila in se odpeljala mimo doma. Proti Igu, naselju, ki je tako rekoč le streljaj od Ljubljane, a ga zato ne poznam nič bolj kot kakšen kraj, skrit na čisto drugem koncu Slovenije, ali pa ga zato, ker ga imam tako rekoč pred nosom, poznam še celo dosti manj.
Vozila sva se tako proti Igu in moram reči, da je bilo lepo. Večerno sonce je ustvarjalo lepo mehko svetlobo, da je bilo po moje vse skupaj še lepše kot sicer. Ko sva prispela tja, kamor sem se bila namenila, naju je pričakal prav zanimiv prizor. Neki gospod je na povodcu peljal na sprehod ponija, čisto pravega mini konja, in že ta smešna slika se mi je zdela dovolj dobro poplačilo za ta nenapovedani izlet.
Ker je mali še kar spal in se je meni še tudi ljubilo voziti naokrog, sem se odločila zapeljati še na Kurešček, hrib nad tem mojim Igom. Hanin sošolec se od tam vozi v šolo in prijateljica mi je že večkrat namignila, da je v tamkajšnji cerkvici hudo dobra energija ter da naj grem kdaj posedet tja. Prvo, kar me je presenetilo na poti do tiste cerkve, je bilo to, da je bil ob poti še sneg. V Ljubljano je že zdavnaj prispela pomlad, pa smo le nekaj kilometrov vsaksebi. Potem sem ugotovila tudi to, da je v teh krajih neskončno lepo, jaz pa o njih žal nimam pojma. Tudi cerkvica, postavljena na vrhu hribčka, je izpolnila moja pričakovanja, vsaj od zunaj, ker noter žal nisem šla, saj je moj Nejc še spal in ga nisem mogla samega pustiti v avtomobilu. A nič zato. Avantura se je prav zato lahko nadaljevala.
Neki gospod mi je svetoval, naj se ves čas držim levo, če nočem nazaj ubrati iste poti, pa bom prišla ven na drugi strani Ljubljane in se potem lepo elegantno vrnila domov. In sem se res držala ves čas levo, verjetno še celo malo preveč, kajti po kakšnih dvajsetih kilometrih nisem več vedela, kje sem. Začel se je delati mrak in mi je bilo zato malo žal, a mi vse skupaj ni povzročalo velikih skrbi, ker sem vedela, da bom slej ko prej prispela do glavne ceste in me bo kakšen smerokaz usmeril nazaj proti Ljubljani.
In sem na koncu res prispela v Velike Lašče, ki jih poznam zgolj iz pripovedovanja znanke, ki se od tam vozi v službo. Nejc se je vmes sicer zbudil, a je bil na srečo dobre volje in si je brez pritožb ogledoval novi svet. Domov sva prispela, ko je bila že tema, in se mi zdi, da sva bila oba zadovoljna. Jaz, ker sem prevozila nekaj novih ovinkov in nisem vedela, kaj me čaka za njimi, Nejc, ker se je pošteno naspal.
To zgodbo zdaj povem vsem tistim, ki se jim majčkeno smilim, ker je naš mali kar naprej bolan. Nič usodnega, a toliko, da ne more v družbo drugih otrok. S tem najinim popotovanjem, enim od številnih, ki sva si jih privoščila v minulih na pol bolehnih dneh, skušam ljudem pokazati, da ne kaže tožiti nad usodo, nad tem, da je otrok kar naprej bolan in zato ne more v vrtec, ampak je treba zadeve obrniti sebi v prid. Izvleči iz njih največ, kar je mogoče dobiti v danem trenutku. Narediti kakšno stvar tako, da mogoče ni povsem po protokolu, a nam zato polepša dan ali pa naredi vsaj to, da dan postane kolikor toliko znosen.

Vir: Jana
Značke: bolezen, Ig pri Ljubljani, Velike Lašče, cerkev

]]>

308. Hanina učna ura: Zakaj je življenje tisto vmes

branka — Wed, 20 May 2015 10:13:06 +0000

Ura je bila dvajset minut do treh. Ravno dovolj časa, da še nekaj v miru pojem. Postavila sem se v vrsto pred stojnico z ribami, in ko sem prišla na vrsto, naročila porcijo rib. Potem sem sedla za eno od tistih lesenih miz, ki so jih vzorno postavili ob potujoči prodajalni, in na spomladanskem sončku čakala na naročeno. Ravno je natakar predme postavil porcijo dišečih rib, ko mi je v žepu zazvonil telefon. Hana, se je izpisalo na ekranu.
»Mami, jaz sem že gotova,« je zažvrgolela v telefon in sem jo povprašala, kako to, ko pa do konca njene učne ure manjka še celih petnajst minut. »Končali sva pač,« je bila kratka. »In kje si ti?«
Da sem čisto blizu nje, sem ji razložila, in pri tem pogledovala dišeče kosilo pred seboj, a da še ne morem priti ponjo, ker imam dela še ravno za petnajst minut, ko bo ura tri, in se dobiva, kot sva se bili dogovorili. »Saj lahko pridem jaz k tebi,« se je hitro domislila rešitve in bila pri tem tako odločna, da mi pravzaprav sploh ni dopuščala izbire.
Zavzdihnila sem, ker me je postavila pred zelo očitno dejstvo, razmišljujoč pri tem, kaj naj naredim. Možnost A je govorila, da lahko nemudoma dvignem rit in grem ponjo, a bom v tem primeru ostala brez kosila, o katerem sem sanjala že več dni. Da bi tiste ribe nosila s seboj, ni prišlo v poštev, ker bi se jed ohladila, pa še popackala bi se, ker sem zelo neroden stvor. Torej je bila v igri možnost B, da namreč svojo hčer z navodili usmerim proti sebi.
»No, pa pridi ti k meni,« sem rekla in je kar zavriskala od veselja. »Misliš sama?« kar ni mogla verjeti, da je njena mama končno popustila in ji dopustila, da sama naredi kakšen korak.
Začela sem s podrobno razlago. O tem, da mora iti čez cesto na prehodu za pešce takoj ob šoli, ker so tam vozniki pozorni nekoliko bolj kot na koncu ulice, kjer mislijo samo še na to, kako se bodo čim prej vključili na glavno cesto. »Dvakrat poglej levo, pa potem še dvakrat desno,« sem ji delila nasvete, pa me je nestrpno prekinila, da vse to že ve. »In ko prideš do glavne ceste, pojdi čeznjo tam, kjer je semafor. Nikar ne hodi čez na običajnem prehodu za pešce, ker ljudje pridrvijo iz tunela in ne gledajo kaj preveč, kaj se dogaja pred njimi. Te bo kak bedak še zbil.« »Ja, si mi že povedala,« je zdolgočasena odgovorila, in sem ji najbrž res, pravzaprav ji to povem vsakič, ko greva tam skupaj čez cesto.
»Pokliči me, ko boš prišla do semaforja,« sem nadaljevala z navodili in zaznala, da me itak ne posluša več. Bila je vsa iz sebe od veselja. No, pa da vidimo, sem zavzdihnila sama pri sebi in se lotila svojih rib.
Minilo je pet minut, ko bi mala že morala biti pri semaforju, in to kljub temu, da hodi v svojem znamenitem počasnem tempu. A se ni zgodilo nič, nobenega klica, ki bi me odrešil čakanja. »Ja, kje si?« sem dahnila v telefon, ko me je le poklicala, in mi je razložila, da je šla ravno čez prehod za pešce pri šoli. Menda se je morala še posloviti od sošolcev. »No, pokliči, ko boš pri semaforju,« sem postajala kar malo nestrpna in je skulirano odgovorila, da bo.
Sledilo je še kakšnih deset minut čakanja, čeprav so od šole do semaforja samo kakšne tri minute hoje, o mali pa še vedno ni bilo sledu. »A si že pri semaforju?« sem zatulila v telefon, ko se je končno oglasila, pa mi je pojasnila, da je šele na pol poti. Živčna vojna, skratka, ki pa gre žal zelo dobro v korak s prvimi samostojnimi koraki takšnih otrok.
Kakšnih petindvajset minut je potrebovala moja hči za pot, ki sicer traja manj kot deset minut, a je na koncu le stala pred mano, tako ponosna sama nase, da mi je šlo ob tem kar na jok. Kar verjeti ni mogla sama sebi, da je napočil čas, ko ji zaupam dovolj, da lahko naredi kakšen samostojen korak.
Pravzaprav tega, da bo šla na samostojen pohod, nisem imela v mislih še čisto takoj, sem pa res že kar nekaj časa razmišljala o njem. A se mi je zdelo, da še ni napočil pravi čas. Da še ni pripravljena. Da bi bila rada prej prepričana, da se bo vse skupaj srečno končalo. Da bi morala narediti podroben načrt.
Pa se je tako kot že velikokrat v moji materinski karieri izkazalo, da tudi dober načrt ni nedotakljiv. In da se je treba prilagoditi trenutku. Ne nazadnje kdaj tudi poslušati svojo hčer in stopiti življenju naproti. Ali kot je nekje zapisal Anthony de Mello, indijski mistik in pisatelj: »Življenje je tisto, kar se nam dogaja med stvarmi, ki jih načrtujemo.«

Vir: Jana
Značke: šola, samostojnost, materinstvo, downov sindrom

]]>