Pogovori z...

209. Hanina učna ura: Zakaj je nekdo vedno boljši. In hvala bogu tudi slabši.

branka — Tue, 14 May 2013 20:45:06 +0000

»Je Hana sama napisala te razglednice?« me je vprašala znanka, in sem ponosno odgovorila, da je. Nato sem se popravila in ji razložila, da sva ji z možem malo pomagala pri tem, da sva ji namignila, kaj naj napiše, in potem ko ni vedela, kako bi se lotila zadeve, vse skupaj še zapisala na papir. Da sva veliko dela opravila sama in da je ona pravzaprav nastopila bolj kot nekakšen človeški kopirni stroj, čeprav sicer zna pisati, le malo počasna je pri tem. Pa je bila kljub temu navdušena nad tem, kar je videla na tistih s sončno obalo potiskanih koščkih papirja, in ni mogla prehvaliti Haninega dosežka. Na tem mestu moram našo hčer pohvaliti tudi jaz in zapisati, da resnično lepo piše, veliko lepše kot sem kadarkoli znala pisati jaz.
»Ne vem, ali bo naš mali kdaj spravil skupaj kaj tako lepega,« je rekla znanka zatem in njena izjava je nekako obvisela v zraku, ker nisem našla pravih besed, da bi odgovorila na vso tisto žalost, ki je vela iz tega kratkega stavka. Tudi njen sin ima namreč Downov sindrom, le da ta ni bil tako prijazen in popustljiv, kot je bil tisti, ki je obiskal našo hčer. Odvzel mu je več sposobnosti kot naši Hani, a stvari uredil tako, da je fant prav zadovoljen v svoji koži in v bistvu sploh ne ve, da bi se moral naučiti brati in pisati.
»Pa kaj potem, če ne bo znal pisati,« sem čez čas na videz vedro vendarle spravila iz sebe, misleč pri tem, da iz otroka pri najboljši volji ne moreš iztisniti več, kot je spravljeno v njem. Da mora imeti vsaj zametke tistega, kar naj bi ti potem razvil z mukotrpnim in dolgotrajnim delom. Kajti naučiti brati in pisati otroka z Downovim sindromom ni niti približno lahko, in če nimaš na čem graditi, gre za skorajda nemogoč projekt.
Hana je bila tako prijazna, da je temu simpatičnemu fantiču, ki najbrž ne bo nikoli znal prebrati tistega, kar je na razglednice napisala moja hči, dovolila, da jih je vrgel v poštni nabiralnik, in mu s tem naredila veliko veselje.
Vrnili smo se v svoj začasni dom in tam se je deklica, naša soseda, ravnokar spravljala k pisanju razglednic. Bo v redu, če napišem to in to, je vprašala, in so ji starši zagotovili, da bo. Vzela je barvice in se lotila pisanja. Čisto sama, ne da bi ji kdorkoli visel za vratom in preverjal, ali bodo črke končale v pravilnem vrstnem redu. Mala hodi šele v drugi razred, sem pomislila ob pogledu na tisto njeno samostojno delo in me je kar malo stisnilo pri srcu. Domnevam, da približno tako, kot je nekaj ur prej našo znanko zabolelo srce ob pogledu na dosežek naše Hane.
Ne vem, s kom bi se morali soočiti starši te ljubke drugošolke, da bi občutili vse tisto, kar sva ob pogledu na tuje, uspešnejše otroke občutili midve z znanko, a zagotovo bi se našel kdo, ki bi bil v tem ali pa katerem drugem početju boljši od njihovega otroka. Vedno se namreč najde kdo, ki je boljši od tebe, in fino je, če znaš to sprejeti kot dejstvo, kot nekaj, kar se pač zgodi vsakemu človeku in česar ne moreš spremeniti, pa če se še tako trudiš, ker ima tisti uspešnejši pač boljšo startno osnovo. Ali pa boljše razmere za delo. Ali pa je samo bolj trmoglav, delaven, vztrajen, kaj pa vem, kaj natančno je tisto, kar te izstreli na vrh in naredi uspešnega, da te drugi gledajo z občudovanjem.
Na srečo je ta svet narejen tako, da je vedno kdo tudi slabši od tebe, bolj ubog in bolj pomilovanja vreden. Slaba tolažba za takrat, ko te boli srce zaradi pogleda na boljše, a vseeno neke vrste obliž na rano, zaradi katerega si lahko rečeš, pa saj imamo pravzaprav srečo, da smo prilezli tako daleč, lahko bi jo odnesli precej slabše. Neke vrste mehanizem, da se lahko tudi ti v tej igri primerjanja počutiš uspešnega.
Strokovnjaki sicer svarijo pred primerjanjem svojih otrok z drugimi enako starimi primerki in mogoče se do neke mere celo strinjam z njimi, čeprav se mi zdi nekako normalno in naravno, da želi (skoraj) vsakdo vedeti, kje je v primerjavi z drugimi. Seveda se mi tudi primerjanje svoje genetsko zaznamovane hčerke z genetsko popolnimi primerki zdi neprimerno. Razum kajpak ve, da to nima nobenega smisla, a kaj ko srce včasih dela malo po svoje.

Vir: Jana
Značke: pisanje, Downov sindrom, uspešnost, žalost

]]>

208. Hanina učna ura: Zakaj starši prenesemo skoraj vse

branka — Tue, 14 May 2013 20:40:33 +0000

Tam, kjer ne bi smelo biti nikogar, so stali trije avtodomi. In me že samo s tem, da so bili tam, spravili v slabo voljo. »Kaj če bi šli pogledat še kam drugam?« sem prosila. »Ne,« se ni dal mož, »predvsem zaradi tebe smo se peljali tako daleč in zdaj lahko le tiho trpiš.«
Utihnila sem, ker je bilo čisto res, da sem bila jaz tista, ki je predlagala, da se podamo na tako dolgo pot, in to zgolj zato, da bi videli prelepo dalmatinsko obalo, odeto v spomladansko cvetje.
Parkirala sva torej avtodom in priznam, da sem bila jezna, ker se je še toliko drugih spomnilo proste dni preživeti na istem koščku zemlje kot mi. Ob pogledu na vso tisto mularijo, ki se je podila naokoli, mi je bilo jasno, da z našimi načrti, da bomo nekaj dni preživeli kot družina, ne bo nič, pa da iz hčerke ne bom uspela izbezati nič od tistega, kar jo je mučilo v preteklih dneh. Še predobro sem vedela, da se bo hotela noč in dan igrati z otroki ter je ne bova uspela zlepa spraviti iz njihove družbe. Vse sorte odhodi in prekinitve dejavnosti so namreč njena šibka točka in se le redko končajo v prijaznih tonih.
Seveda je malo kar katapultiralo s sedeža, ko je videla toliko otrok na enem kupu, in sem se lahko le še nemočno drla za njo, da ko rečem, da je konec igre, pobere šila in kopita ter gre domov. »Pusti jo, naj uživa,« mi je svetoval mož in sem se res udobno namestila na svoj stol.
Ravno sem hotela odpreti kljun, da bi možu z besedami opisala vse tisto, v čemer so uživale moje oči, ko se je zaslišal človeški krik. Ne maram majhnih otrok, ko se dokopljem do svojega koščka raja, sem pomislila, a se še isti hip opozorila, da ima tudi ta mini človeški osebek pravico uživati v vsej tej lepoti. A se je potem zaslišal še en krik, glas še enega mini osebka, javil se je še tretji, potem mu je prvi odgovoril in tako naprej. Razleglo se je zoprno otroško vreščanje, ki mu starši niso znali ali želeli narediti konca, in smo bili zato vsi prisiljeni uživati v njem.
Nekako smo preživeli prvi dan, vdala sem se pač v usodo, da s harmoničnim družinskim življenjem ne bo nič in bodo drugi odrejali, kdaj bo v naši hiši mir, hči pa mi bo nesramno jezikala nazaj, da še ne gre domov. Komu drugemu se stanje najbrž sploh ne bi zdelo alarmantno, bi pač sprejel, da se je dopust sprevrgel v malce bolj hrupnega, kot je bil načrtoval, a midva sva vedela, zakaj sva želela mir. Zato, da bi najini hčeri v miru razložila nekaj preprostih življenjskih resnic, ki ji bodo prišle zelo prav, in tudi zato, da nama ne bi ušla, glede na to, da je puberteta pred vrati in se počasi spreminjava v kretena.
Da gre ves ta hrup tudi njemu že malo na živce, me je čez dva dni obvestil mož, in da ne bi imel čisto nič proti, če gremo kar domov. Najprej sem se strinjala, da lahko kar takoj vzamemo pot pod noge, a se je zapletlo, ko sem o tem obvestila najino hčer. Da ne gre nikamor, mi je rekla, ker se ima preveč fajn.
Če trezno premislim, tukaj res dobiva izkušnje, ki ji jih midva pri najboljši volji ne moreva dati, sem rekla možu, uči se na primer o tem, kako naj se vključi v igro, pa tudi o tem, da te vrstniki izločijo iz igre, če nisi pripravljen prisluhniti željam drugih. Vse to ji jaz sicer dopovedujem vsak dan, a je seveda bolj poučno, če teorijo doživiš tudi v praksi. »Ostanimo še en dan, bova že preživela,« sem odločila, in je moj potrpežljivi mož odgovoril, da se bo zgodilo natančno tako, kot želim, da sem tako in tako jaz tista, ki trpim.
Na tistem hrupnem koščku raja smo preživeli pet dni, jaz sem dobila kakšnih pet živčnih zlomov zaradi drugih in še kakšnih deset zaradi naše male neubogljive madame, mož ni na glas povedal, kolikokrat bi naju najraje utopil v žlici vode, ko je moral poslušati, kako se prerekava zaradi enih in istih stvari. V bistvu od dopusta nisva imela nič, sva ugotovila, ko sva se vozila nazaj domov. Je pa zato najina hči dobila ogromno izkušenj s terena in vsaj malo izživela svojo željo po druženju z osebki vseh sort. In če je zadovoljna ona, sva v bistvu zadovoljna tudi midva, sva modrovala. Tako preprosto je to. Je čisto res, kar so mi povedali že mnogi drugi, da smo namreč starši resnično trpežna sorta in za dobro svojih potomcev prenesemo skoraj vse. Tudi hrup v koščku raja.

Vir: Jana
Značke: hrup, raj, otroci, Dalmacija

]]>

207. Hanina učna ura: Zakaj je težko stati na istem bregu

branka — Tue, 14 May 2013 20:34:40 +0000

Ko bi morala biti že zdavnaj v postelji, je prikolovratila v kuhinjo. »Žejna sem,« je rekla. »Ne, pa nisi,« ji je odgovoril mož, pa je še enkrat ponovila, da je tako žejna, da ne bo mogla zaspati. Pojasnil ji je, da vsaj vsak drugi večer odigra podoben prizor in da se ji račun še nikoli ni izšel. »Ampak jaz sem res žejna,« je vztrajala. »Nič ne bo,« je bil odločen mož. Obrnila se je na peti in odšla. Sumljivo, sva rekla v en glas, saj je znana po tem, da se zlepa ne vda v usodo.
Teatralično se je odvlekla proti svoji sobi in ne vem, kaj me je vzpodbudilo, da sem šla za njo. Soba je bila res prazna, kakor sem predvidevala, saj si je najina hči privoščila še postanek v kopalnici. Čisto po tihem sem odprla vrata in jo zalotila, kako pije vodo iz pipe. Dlan je malce upognila, ujela vodo vanjo in jo počasi nosila v usta, skoraj natančno tako, kot smo v otroštvu tudi mi pili vodo iz pipe. »Kaj pa delaš?« sem rekla narejeno strogo, da se ji je od presenečenja kar zaletelo. »Pijem. Ne povej očiju,« me je prosila in sem samo tiho zaprla vrata.
Seveda sem šla naravnost v kuhinjo k možu in mu povedala, čemu sem bila priča. Da se mi zdi strašno fino, da se najina hči tako dobro znajde in da ji tako dobro delajo možgančki, sem hitela pripovedovati in se ob tem režala kot pečen maček, kot bi se pobalinstva spomnila sama.
Kaj se režiš, je bil jezen mož, s tem ji daješ informacijo, da je ravnala prav, ko je preslišala moje besede in naredila tako, kot se njej zdi, da je prav. Da vse to vem, sem ga mirila, a se mi še vedno zdi fino, da sploh zna zaobiti pravila, da ji je tisti tam gor sploh dal to sposobnost. Potem sem mu skrušena priznala še to, da me je prosila, naj mu ne zinem nič o tem, in si s tem prislužila še en minus več. »In ti jo pri tem še podpiraš,« mi jih je napel, da sem se počutila, kot bi bila tudi jaz stara deset let.
Šla sem torej nazaj v kopalnico in hčerki prišepnila, da bi bilo fino, če bi očiju povedala, da je v kopalnici popila nekaj požirkov vode. »A misliš, da bi povedala po pravici?« me je vprašala, in preden sem ji uspela odgovoriti, je že korakala proti kuhinji.
»Oči, jaz sem pila vodo v kopalnici.«
»Se ti to zdi prav?«
»Ne, ampak sem bila res žejna.«
»Deset počepov,« je rekel, ona pa: »Pa zakaj?«
»Enajst.«
Mala se je vdala v usodo in se pripravila na večerno telovadbo, mene pa je za kuhinjsko mizo spet popadel smeh. »Mislim, da bi jih moral s tabo delati še nekdo drug, ker mi je tudi skušal prikriti resnico,« sem zaslišala tisti hip, ko sem ravno začela razmišljati o tem, da sem že kar precej zmahana in bi se mi prilegel počitek. »In če bo katera od vaju goljufala, bosta obe začeli od začetka.«
Ni nama preostalo nič drugega, kot da se postaviva druga proti drugi in začneva s počepi. Seveda je Hani, ki ji je bilo vse skupaj strašno smešno, nekako uspelo, da se je zvrnila na rit, in to pri kakšnem petem počepu, tako da sva morali ponoviti vajo.
Na koncu smo se vsi trije smejali moževemu duhovitemu načinu kaznovanja in mislila sem že, da mi bo pridiga o tem, kako sem skušala preglasovati njegovo besedo, prihranjena. Seveda mi ni bila, ker moj mož nikoli nič ne pozabi, pa čeprav se včasih zdi, da mu je kakšna stvar ušla iz spomina. Že dolgo vem, da mi jo bo ob prvi priložnosti, takrat, ko se bodo strasti že umirile, lepo zapakirano serviral na najlepšem krožniku.
Začel me je poučevati o tem, kako pomembno je, da starša držita skupaj, dajeta enaka navodila in v odnosu do otrok nasploh stojita vedno na istem bregu, da otrok ve, da ne more ubirati bližnjic in ignorirati postavljenih pravil. Vse to teoretično seveda zelo dobro vem tudi jaz, a mi v praksi nekako vedno znova uide iz spomina. Kar naenkrat se zaslišim, kako pravim, pa zakaj, a res mora biti tako, meni pa se zdi, da je bolje tako, če pa se modra jopa res bolje poda k modri obleki
In če pomislim, da se taka občasna (predvsem moja) preglasovanja dogajajo med dvema, ki imata sicer izjemno enak pogled na življenje in vzgojo, me kar zmrazi ob misli na to, kako je s tem stanjem na istem bregu pri tistih, ki si že tako niso ne vem kako blizu. Ja, včasih je teorijo izjemno težko prenesti v prakso.

Vir: Jana
Značke: vzgoja, spomin, počep, žeja

]]>

206. Hanina učna ura: Zakaj je treba tudi v odnosih delati čistke

branka — Tue, 14 May 2013 20:26:55 +0000

»Zdravo, Petra tu,« je zapela po štajersko in me v delčku sekunde vrnila petindvajset let nazaj. V srednjo šolo. »Ku ku ku,« sem zapela in se poskušala spomniti, kaj sledi prvima dvema črkama. Skušala sem si priklicati v spomin njen priimek. »Ja, Kukučka,« mi je pomagala z odgovorom, »čeprav se zdaj pišem drugače.«
Zdelo se ji je strašno zanimivo, da sem jo takoj prepoznala, pa sem ji razložila, da me je njen glas na mah vrnil v preteklost in da se mi zdaj, ko govorim z njo, zdi, kot da spet sediva v srednješolskih klopeh.
Da me vabi na 25. obletnico mature, mi je rekla, pa da me kliče zato, ker imam očitno nov elektronski naslov in mi ne more poslati vabila. Še preden mi je povedala, kdaj naj bi se ponovno sestal naš 4. g, sem ji zagotovila, da pridem, če se le ne pojavi kakšna zelo, ampak res zelo nujna zadeva, ki je ne bom mogla odložiti. Komaj čakam, da vidim ljudi, s katerimi sem preživela štiri čudovita leta življenja.
Malce sva še poklepetali in ugotovili, da nas življenje nosi vsakega po svojih poteh, pa da tudi ona, ki je ostala v kraju, kjer sva skupaj hodili v šolo, le še redko sreča koga iz našega razreda. Seveda imam jaz, ki se tam prikažem kakšnih desetkrat na leto, za tovrstna srečanja še bistveno manj možnosti, sem ji razložila, a se s sošolcem, s katerim sva že v srednji šoli nenehno tičala skupaj, sem in tja še slišiva, če drugače ne, zagotovo takrat, ko ima kateri od naju rojstni dan.
In ko sva tako na zvezi, ni prav nobenih zadreg, o čem naj govoriva, nobenih tistih zoprnih premolkov, ko ne veš, kaj natančno bi rekel onemu na drugi strani. Klepetava, kot bi se nazadnje slišala kakšen dan nazaj, sprašujeva, pripovedujeva, se smejiva, opogumljava. Ugotavljava, da na prvi pogled sicer živiva precej različno, da se jaz bolj držim sončne strani Alp, medtem ko njega življenje nosi po svetu, a ne glede na različen življenjski slog ohranjava enake vrednote. Razvijava se v približno enako smer, ceniva podobne stvari in se zavedava, da je človekovo največje bogastvo družina. Zato nama nikoli ne zmanjka tem za pogovor.
»To je pravo prijateljstvo,« je dahnila moja nekdanja sošolka in sem se strinjala, da ima prav. Da z nekaterimi pač nikoli ne izgubiš pristnega stika, pa četudi jih slišiš enkrat samkrat v letu, in da z drugimi lahko vsak dan tičiš skupaj, pa to prav nič ne pomaga. Da tisto, kar te je družilo nekoč, izzveni in da nimaš več na čem graditi nadaljevanja.
V takih primerih, pravim jaz, je treba narediti inventuro in se rešiti neposrečenih zvez, moj skrajno prijazni in tolerantni mož pa mi seveda ostro nasprotuje. Z ljudmi vendarle ne moreš ravnati kot z oblekami, me krega, ne moreš jih tako kot hlače, ki jih nisi nosil že več kot leto dni, preprosto pospraviti v vrečko in odnesti v kakšen zbirni center, kjer jih bo prevzel nekdo, ki bo vedel, kaj narediti z njimi in jim dal novo vsebino.
Odnose je treba negovati, mi dopoveduje, in se glede tega zelo strinjam z njim, a mu hkrati skušam dopovedati, da včasih tudi skrbna nega ni dovolj, da nekoč pač prideš do konca zgodbe, in to prej, kot si načrtoval. Zakaj bi za vsako ceno hotel obdržati pri življenju nekaj, čemur je potekel rok trajanja, obujal nekaj, kar je v naravnem procesu pač umrlo. Predvsem pa vztrajam, da morata v odnos vlagati oba, obema mora biti v interesu, da prijateljstvo živi svoje življenje. Ni dovolj, da samo en vleče voz naprej, da se samo en trudi.
Nič ne reče, ko mu tako naštevam argumente in nizam konkretne primere propadlih »zvez«, ki so nekoč veliko obetale. Tudi jaz sem tiho, ko čez kakšno leto spozna, da sem imela prav, ko sem mu govorila o tem, da je povsem normalno, da se ljudje razvijamo različno hitro in da so lahko danes tisti, ki so nam bili še včeraj na las podobni, popolni tujci.
Nisem si še povsem na jasnem, zakaj ti nekateri ostanejo blizu, četudi jih ne slišiš leta in leta, drugi pa postanejo tujci tako rekoč v tvoji družbi. Menim pa, da ljudje vse prevečkrat ostajamo romantično zazrti nazaj in energijo trošimo v prazno. V prijateljstva, ki so pač izzvenela.

Vir: Jana
Značke: prijateljstvo, matura, načrt, tujec

]]>

205. Hanina učna ura: Zakaj ni previdnost nikoli odveč

branka — Wed, 24 Apr 2013 20:29:55 +0000

»Fantje, prosim vas, da ne kadite, ker mojo mami to moti,« je moja hči naročila trem fantom, ki so sedli za sosednjo mizo. Zdelo se mi je simpatično, da tako lepo skrbi zame, sicer pa je to, da lahko ljudi prijazno prosiš, naj kadijo za kakšno drugo mizo na sicer popolnoma praznem gostinskem vrtu, videla pri meni. Malo prej sem namreč dva po mojem še ne polnoletna mulčka vljudno prosila, naj nama dovolita uživati na svežem zraku.
Fantje, ki jih je ogovorila moja hči, so ji prijazno odgovorili, da sploh ne kadijo. Nato smo se vsi posvetili svojim stvarem, razen Hane, ki jo je začelo dogajanje pri sosednji mizi strašno zanimati. Naenkrat je držala v rokah krožnik s piškoti in slišala sem jo reči: »Fantje, bi kateri od vas piškot?« Mislila sem, da me bo kap, malo zato, ker je meni pri vsakem piškotu, ki sem ga napol naskrivaj vzela s krožnika, razložila, da so jih prinesli njej in ne meni, še bolj pa zato, ker nisem mogla prezreti, kako zelo so tisti moški osebki pritegnili njeno pozornost.
»Hana, tukaj sva,« sem ji diskretno zašepetala v uho, pa se je naredila, da me ne sliši. »A me slišiš?« sem jo dregnila pod rebra, da bi jo priklicala nazaj v svojo družbo. Sploh se ni zmenila zame, še naprej je očarano zrla proti sosednji mizi. Dregnila sem jo še malo močneje in takrat se je le obrnila proti meni. »Punca moja, z mano si in prav nič vljudno ni, da takole buljiš v tiste fante,« sem ji začela predavati. »Pa kaj pol, so mi pač všeč,« je rekla in se obrnila nazaj proti njim. Slišala sem jo nekaj reči, pa nisem mogla razbrati, kaj si je izmislila to pot, a sem jo za vsak slučaj, da zadeve ne bi šle predaleč, malo močneje prijela za roko in jo hotela obrniti proti sebi. »A me lahko pustiš pri miru!« je zasikala, da sem jo pri priči izpustila in začela razmišljati, kako naj se lotim reševanja stvari, ne da bi iz povsem nedolžne zadevice nastal škandal.
Zdelo se mi je najpametneje, da plačam in se čim prej pobereva od tam, da bodo objekti poželenja izginili iz njenega vidnega polja in bo spet sposobna normalno komunicirati. Seveda je protestirala, ko sem ji rekla, da greva, ker še ni pojedla vseh piškotov in se ji tudi sicer še ne gre naprej. Skoraj odvlekla sem jo s tistega gostinskega vrta, pa je še vseeno našla priložnost, da je fantom še enkrat ponudila piškote, ki so ostali in ki jih je meni prej vztrajno prepovedovala.
Komaj sva dobro odnesli pete, sem ji začela razlagati o tem, da je stara deset let in da se toliko stare punce pač ne obnašajo tako. Da ne rinejo v fante, ker si lahko njeno prijaznost razlagajo povem napačno. »Kako, napačno?« jo je zanimalo. »Lahko si mislijo, da si zaljubljena vanje,« sem bleknila, ker se nisem spomnila pametnejšega odgovora. »Pa saj jaz sem zaljubljena v T.,« mi je odgovorila in s tem je bil pogovor zanjo končan. Tako preproste so stvari v svetu ljudi z Downovim sindromom.
Kako za vraga naj jo uvedem v svet odraslih, da ji ne bom povedala preveč, pa vendar dovolj, predvsem pa tako, da bo razumela, mi je šlo skozi možgane. Vidim, da jo zanima moški svet, poljubljanje se ji zdi ljubko, do konkretnejših stvari pa se še ni prebila. Za zdaj je še v dokaj nedolžni fazi opazovanja, a me je vseeno začelo malo skrbeti zanjo, da je ne bi kdo izkoristil. Resda smo ji skoraj vedno kje za petami, a previdnost ni nikoli odveč.
Svoje skrbi sem zadnjič zaupala znanki s približno enako staro hčerko s posebnimi potrebami in je rekla, da se zadnje čase ubada s precej podobnimi skrbmi. Da je tudi ona že pomislila na to, da je njena hči idealna tarča za kakšnega packa. Pa da bi si kdo lahko napačno razlagal njen besedni zaklad. Mala je namreč nekje pobrala besedo seksati in jo zdaj uporablja ob vseh mogočih priložnostih. Seveda s tem ne misli nič slabega, še sanja se ji ne, kaj pomeni, a jo vseeno skrbi, da bi jo uporabila v napačnem kontekstu in na napačnem kraju, predvsem pa, da bi jo kdo vzel preveč zares.
Da bom malce povprašala o tem pri tistih, ki so se že srečali s tem, sem ji obljubila, in se bom res dala podučiti o tem. Dotlej pa bova najini hčeri za vsak slučaj napol na silo vlekli iz odrasle moške družbe.

Vir: Jana
Značke: poljubljanje, zaljubljenost, skrbi, downov sindrom

]]>

204. Hanina učna ura: Zakaj je treba otrokom odpirati vrata

branka — Wed, 24 Apr 2013 20:25:53 +0000

»Mami, moraš me vpisati na violino,« je vpila moja hči, medtem ko je sopihala po stopnicah. Že dolgo ni prišla iz šole tako dobre volje. »Ful je kulsko,« je žgolela, jaz pa sem si mislila, ja, bi te prav rada videla z violino v rokah.
V stanovanju se ni uspela niti sleči, ker je imela toliko dela s pripovedovanjem o tem, kako se je imel njihov 4. b med uro violine. »Sem kar dobra, veš,« se je pohvalila sama, potem ko še vedno nisem izdavila niti besede in ji je postalo jasno, da pohvale z moje strani ne bo. Kaj pa naj bi ji rekla? Da si ne znam predstavljati, kako se tisti njeni nespretni prstki spopadajo s strunami? Da kljub temu, da sem noro ponosna nanjo, ne verjamem, da bi se lahko naučila igrati violino? Da ene stvari pač niso zanjo?
Ker torej nisem vedela, kako naj utišam tisti vulkan besed, sem se smehljala, tako kot se pač smehljajo mame ob pogledu na svoje zadovoljne otroke. Sem pa zato zvečer sedla za računalnik in njeni razredničarki napisala, da se mi zdi faca, ker se je iz čistega miru odločila, da se bo skupaj z razredom naučila zagosti pesmico ali dve na violino. Pa da gredo meni lasje pokonci že ob sami misli na to, kako dvajset nadobudnežev hkrati drgne po ubogih violinskih strunah. Saj se bom jaz učila z njimi, mi je odpisala.
To, da se ta ženska uči skupaj z otroki, da lahko vidijo, da se mora tudi ona truditi, da doseže kakšno reč, in da za učenje ni nikoli prepozno, se mi zdi tista glavna razlika, ki Hanino zdaj že ne več tako novo waldorfsko šolo loči od javne šole, ki jo je obiskovala pred tem. Učiteljica ni v razredu zato, da mulariji dokazuje, kako zelo pametni smo odrasli, tam je zato, da jim daje občutek varnosti na raziskovalnih poteh. Da hodi skupaj z njimi.
Zadnjič, ko me je neka gospa spraševala o tem, kaj je tako dobrega na tej šoli, da sva se odločila najino hčer prepisati tja, mogoče še nisem bila pozorna na to, sem ji pa že takrat omenila, da opažam, da v tej šoli otrokom ponujajo obilo priložnosti, da poskusijo stvari, ki bi jih utegnile pritegniti in ki se jih sicer nikoli ne bi lotili. Da v njih razpihujejo veselje do življenja.
Tako moja hči, na primer, ne bi nikoli držala v rokah pletilk, ker bi jaz pač sodila po sebi, mene pa nikoli niso uspeli naučiti plesti in mi ta dejavnost še danes ni čisto nič bolj blizu, najbrž zato, ker zahteva preveč potrpežljivosti in vztrajnosti. Če pletenje ne bi bilo v šolskem programu, ne bi nikoli izvedela, da je moja hči dokaj spretna s pletilkami, in kar je še pomembneje, da strašno uživa v pletenju.
Z violino pa je bilo tako, da je mala pred prazniki najavila, da jo bo prinesla domov, ker bi nama rada pokazala, kako dobro že igra. Sva rekla, da bova še razmislila o tem, a sva potem ugotovila, da ji ne moreva reči ne. Le to sva se dogovorila z učiteljico, da inštrument prevzamemo na skrivaj, da bova lahko sama odločala o tem, kdaj bova pri volji poslušati njen cigumigu.
Na velikonočni ponedeljek je tako najina hči z vso potrebno skrbnostjo vzela violino iz škatle, si jo nežno prislonila pod brado in začela igrati. Ko je z lokom prvič potegnila po strunah, se je zaslišal le neki čuden zvok, a nas ni doletelo nič hujšega. Potem je potegnila malo močneje in iz inštrumenta izvabila dokaj civiliziran zvok. Videla je, da je pritegnila najino pozornost, in zaigrala še pogumneje. Moram priznati, da sem bila presenečena. Da sploh ni bilo tako slabo, kot sem pričakovala. Da je bilo celo precej dobro, glede na to, da je bil to šele njen tretji poskus igranja. Tako smo preživeli prvi Hanin violinski koncert. Mala je žarela od ponosa in veselja, in kar malo sram me je bilo, da sem podvomila o njej.
»Po mojem moramo starši otrokom privzgojiti veselje do življenja in potrebo, da uresničujejo svoje sanje. Najbolje, kar lahko storimo, pa je, da jim pomagamo razviti prava orodja za dosego tega cilja,« piše Randy Pausch v svoji knjigi Zadnje predavanje. Naša naloga je, da jim odpremo čim več vrat, da lahko sami preverijo, kakšni zakladi se skrivajo za njimi. In če nam to kakšenkrat spodleti, če si ne drznemo prijeti za kljuko, je fino, da imajo v šoli rezervni načrt. Da se gredo vratarja namesto nas.

Vir: Jana
Značke: šola, Randy Pausch, violina, načrt

]]>

203. Hanina učna ura: Zakaj tudi starši potrebujemo pomoč

branka — Wed, 24 Apr 2013 20:21:02 +0000

Potem ko mi je v zelo povišanih tonih povedala, da ne bo naredila, kar zahtevam od nje, in sem še kar vztrajala, da bo tako, kot bom rekla jaz, je kar naenkrat planila v jok. Sedela je na spodnji stopnici in hlipala, kot bi jo dajali iz kože. Zbegano sem stala pred njo, ne vedoč, kaj je sprožilo ta napad joka, saj sva se vendar v najini desetletni skupni zgodovini tako sporekli že vsaj kakšnih stokrat. Da res nima razloga za jok, sem ji prigovarjala, pa je to sprožilo še hujši potok solz. Poskusila sem omiliti situacijo z monologom o tem, kako je nekatere stvari pač treba narediti, pa četudi nam to niti malo ne diši, pa da tudi meni kakšenkrat kaj ni všeč, a moram vseeno ravnati, kot je prav. Seveda ni nič ni pomagalo, hlipala je še naprej, in ko se je le malo pomirila, se je obrnila k meni in mi skozi solze rekla: »Razočarana sem nad teboj.«
Tukaj mi je ušel droben nasmeh, a sem se hitro zbrala in poskusila izvedeti, kaj takega sem naredila, da sem izgubila zaupanje svoje gospodične. Ni me osrečila s tem podatkom, ker jo je spet zalil potok solz in se je obrnila stran.
»Koliko je stara?« me je vprašal prijatelj, ko sem mu pripovedovala o tem nenavadnem dogodku, in sem mu povedala, da deset in pol. »To je šele začetek,« me je poučil, in si kar mislim, da ve, kaj govori, ker ima doma tri malo starejše primerke od naše in je zato že marsikaj doživel.
Kar malce me plaši, ko mi prijatelji govorijo o tem, kako so se njihovi tako rekoč vzorni otroci zaradi igre hormonov dobesedno čez noč spremenili iz angelčkov v prave hudičke. Zadnjič mi je razlagala znanka o svojem sinu, vljudnem, prijaznem, vedoželjnem fantu, vedno pripravljenem na sodelovanje z njo. »Prav ponosna sem bila nanj,« mi je pripovedovala, »vse je hotel vedeti, povsod iti z menoj, o vsem sva se lahko pogovorila in prepričana sem bila, da prav nič ne more iti narobe.« Pa se je nekega lepega dne ta prijazni in družabni fant začel zapirati v svojo sobo. Računalnik je kar naenkrat postal njegov najboljši prijatelj, do pogovorov z mamo mu ni bilo več. Kar naravnost ji je povedal, da bo šolske obveznosti opravil s kar najmanj napora in da ga šola ne zanima več niti malo. V bistvu ga ta trenutek zanima bore malo, razen on sam in še to le v povezavi z računalnikom.
»Sploh ga ne prepoznam več,« mi je potarnala, »najprej je nesramen do mene, včasih še celo agresiven, potem pa se pride čez nekaj ur stiskat k meni v posteljo. Sploh ne vem, kako naj se obnašam do njega.«
Naj se je ta moja znanka še tako trudila ponovno vzpostaviti stik s sinom, ni in ni šlo, in če mu je kaj rekla na to temo, jo je poslal na posvet k psihiatru, da bo videla, da vse to, kar se dogaja med njima, ni nič nenavadnega, ampak nekaj, kar se pač zgodi. Sploh pa ni čuden on, ampak ona, ker ne uvidi, da ni več njen mali fant.
A se ni vdala in ga pustila za zaprtimi vrati njegove sobe, ker se je preveč bala, da bi ji dokončno ušel. Začela je iskati pomoč, a je potem, ko je temeljito prebrskala splet, ugotovila, da je tam cel kup strani s številkami in naslovi za pomoč razrvanim najstnikom in skoraj nobene, ki bi ponujala pomoč prav tako razvrvanim staršem. So nasveti o tem, kako ravnati, da boš lažje razumel pubertetnika, kako pomagati sebi, da ne znoriš v tisti poplavi hormonskih izbruhov svojega otroka, pa menda ne. Da se počuti povsem nebogljeno, mi je razkrila, in da si ni niti v sanjah mislila, da se bo njen zlati sin pred njenimi očmi spremenil v tujca. In da bodo vsi strokovnjaki želeli pomagati otroku, ne pa tudi njej.
Po vztrajnem iskanju ji je le uspelo najti strokovnjakinjo, ki je bila pripravljena ponuditi pomoč tudi njej, ne samo njenemu sinu. »Zakaj želite k meni?« jo je vprašala, ko jo je poklicala. »Ker bi spet rada imela stik s svojim sinom,« ji je odgovorila. »Sem vesela vašega odgovora,« ji je rekla strokovnjakinja, »večina staršev namreč želi k meni zato, da bi otrok popravil ocene v šoli. Takim rečem ne, ker ne prihajajo s pravim motivom.«
To, da je lahko nekomu povedala, kako nemočno se počuti ob svojem otroku, da je lahko priznala, da sama ne glede na izkušnje ne zna in ne zmore naprej, je moji znanki dalo novo moč za znosnejše sobivanje z otrokom. Ja, tudi starši kdaj potrebujemo pomoč. Zase. Ne za otroka.

Vir: Jana
Značke: puberteta, hormoni, jeza, tujec

]]>

202. Hanina učna ura: Zakaj tudi nam grozi puberteta

branka — Sat, 06 Apr 2013 15:55:27 +0000

Do začetka baleta je bilo samo še osem minut. Midve pa sva bili še vedno doma. Pred odhodom je imela naša hči nenormalno veliko opravkov, od urejanja las do odločanja o tem, katere nogavice naj natakne nase. Z možem sva jo priganjala vsaj kakšnih petnajst minut, ji dopovedovala, da bo zamudila, pa ni pomagalo prav nič, zabrusila nama je le, da jo bodo že počakali.
Sedem minut pred začetkom sva le stali na vrhu stopnic, a to še ni pomenilo zmage. Do avta naju je ločilo še natančno sto deset preprek. Sto deset stopnic, ki se jih je naša princesa lotila prav počasi. Na vsaki tretji se je ustavila, da bi mi sporočila kaj zanjo sila pomembnega, šla potem malo naprej, pa se spet spomnila kakšne nujne zadeve. Tam v drugem nadstropju sem bila že hudo živčna, a sem vedela, da ne bo prav nič pomagalo, če se bom jezila, da moram ostati mirna in zbrana, drugače se bo spet vnel prepir.
Po petih minutah sva se le privlekli do pritličja in pomislila sem, da sem rešena. Pa ni bilo tako, ker se je odločila, da se bo sprehodila še po nizki betonski ograji. Tukaj so mi živci dokončno popustili. Zatulila sem nanjo, naj se takoj spravi dol, ker se bova v nasprotnem primeru vrnili domov. Zgodilo se ni nič. Kot bi govorila steni. Zatulila sem še enkrat, tokrat še malo glasneje, pa se spet ni zgodilo nič. Mala je še naprej mirno korakala po ograji. Poleg tega, da sva bili hudo pozni, bi kaj lahko tudi padla s tiste ne prav nizke ograje, zatorej sem zatulila še enkrat in jo opozorila na nevarnost. A se je zdelo, da zanjo ne obstajam.
Prijela sem jo za roko, da bi pritegnila njeno pozornost, še enkrat ponovila svojo zahtevo in takrat je le dala znak, da sliši, kaj ji govorim. »Pa kaj je!« se je zadrla name, da mi je pri priči narasel pritisk. Razložila sem ji, da ne dovolim, da se z menoj pogovarja v tako povišanih tonih, zahtevala, da se mi opraviči za nesramnost, in ji zagrozila, da se bova v nasprotnem primeru vrnili domov.
Da bi laje dojela, o čem teče beseda, sem ji dala preprost primer: »Oprosti, mami,« sem rekla, a je gledala nekam v strop in ji še na misel ni prišlo, da bi se mi opravičila. Vztrajala sem, ji še kakšne trikrat besede položila v usta, a je ostala neomajna, mimo mene je gledala v strop. Ko je na neki točki le dojela, da je vrag odnesel šalo in da bova res šli nazaj domov, je dahnila proti meni: »Sorry.« In je oči nevarno obrnila proti stropu. »Oprosti, mami,« sem vztrajala, in je na to še enkrat rekla sorry. »Oprosti, mami,« sem spet poskusila, prepričana, da jo odvlečem nazaj gor, če ne bo ravnala, kot je prav.
»Pa saj je sorry isto kot oprosti. A ne veš?« me je zabila nazaj, da sem se morala obrniti proč, ker sem mislila, da me bo pobralo od smeha. To je samo ena od prigod zadnjih mesecev, ki dokazujejo, da naša junakinja nezadržno koraka proti puberteti. Ugovarjanju, pregovarjanju, ocenjevanju, izsiljevanju in kar je še teh nevšečnosti, povezanih s prihajajočo puberteto, kar ni videti konca.
Po svoje me veselijo ta njena jezikavost in ti njeni bolj ali manj duhoviti dovtipi, še celo bolj zoprni izpadi so mi všeč, ker mi dajejo vedeti, da se kljub svojemu downu dokaj normalno razvija. Je pa sila naporna ta reč, imenovana puberteta, in me kar malo skrbi, kako bova (predvsem) midve zvozili to reč, glede na to, da sva bili že doslej precej vročekrvni druga do druge.
Da se nam zadnje čase ne dogaja nič več in nič manj kot večini naših prijateljev in znancev s približno enako starimi otroki, mi je jasno, a sem bila kljub temu strašno vesela elektronskega pisma Hanine razredničarke, v njem nas je opozorila na težavno obdobje, ki je pred nami. Takole nam je napisala: »V razredu je dobro, se pa čuti vpliv prihajajoče pomladi in malo že ’smrdi’ po prihajajočih pubertetnih izpadih. Recept za zaščito: Ko bruha iz njih jeza in jezikavost - odprite dežnik in počakajte, da nevihta mine! Pa nikar napadov ne jemljite osebno! Puberteta je pač čas, ko se vsi starši (brez izjeme) spremenimo v bedake. Razlika je le v velikosti, eni v večje, drugi v malo manjše.«
In tako zdaj z možem čakava, v katero skupino naju bo razvrstila najina hči.

Vir: Jana
Značke: puberteta, downov sindrom, jeza, razvoj, otrok

]]>

201. Hanina učna ura: Zakaj se otrok uči z zgledom. In z vztrajanjem.

branka — Thu, 21 Mar 2013 16:45:45 +0000

»Mami, kuhinja je ful umazana,« je ugotovila moja skorajda najstnica nekaj sekund po tem, ko je prisopihala po stopnicah, sezula čevlje in se zakadila v kuhinjo pogledat, kaj bo dobrega za kosilo. »Pa saj ni tako zelo hudo,« sem jo skušala pomiriti, čeprav sem natančno vedela, o čem govori, in sem bila tudi sama čisto nesrečna zaradi nereda, ki je vladal tam. Ko končam s kuho, je moja kuhinja običajno namreč tako rekoč čista.
Ampak to pot res ni šlo drugače, delala sem pet stvari naenkrat, pisala, urednikovala, pospravljala stanovanje, urejala stvari po telefonu, pa še kuhala za povrh. Da je to malo preveč za enega človeka, sem skušala dopovedati svoji hčeri, pa ji razlaga ni bila niti malo všeč. Da ne morem pustiti takega nereda, me je poučila, in šla v svoj kotiček počivat, ker jo je šola kar precej utrudila, je še dodala.
Naslednji dan se je zgodba ponovila. Spet so jo v kuhinji pričakali umazani lonci, razsuta sol na kuhalni plošči, pa v umivalniku koščki solate … »Uspela sem samo skuhati, za pospravljanje pa mi je zmanjkalo časa,« sem opravičujoče skomignila z rameni, pa je razumevajoče rekla, da je že dobro.
Pobrala sem se nazaj za računalnik in pozabila nanjo ter na tisti nered, ki ga na koncu tako in tako vedno pospravim sama. Iz kuhinje se je slišalo neko neznano ropotanje, a nisem imela časa, da bi se kaj preveč ubadala z njim. Potem pa je v nekem trenutku le postalo malo preveč moteče in sem jo vprašala, kaj počne. »Nič, nič,« mi je odgovorila, »ne hodi v kuhinjo, ker ti pripravljam presenečenje.«
Torej sem se še naprej družila z delom. »Lahko prideš,« je naznanila malo kasneje in me je kar odneslo s stola. In kaj sem videla? Pospravljeno kuhinjo. »Ne moremo živeti v taki svinjariji,« mi je povedala mala, in se mi je zdelo, kot da slišim svoj odmev. Vsak dan ji namreč vsaj desetkrat povem, da za seboj pospravljamo zato, da se v svojem domu počutimo prijetno. Kakšenkrat kakšno njeno stvar že primem v roke, da bi jo pospravila za njo, pa jo potem položim natanko tja, kjer sem jo našla, upajoč, bo sama dojela razliko med nepospravljenim in pospravljenim stanovanjem. Doslej se mi je vedno zdelo, da nisem prav zelo uspešna, in nekje vmes med tem mučnim izobraževanjem me je že močno imelo, da bi vse skupaj poslala k hudiču.
Da pa moje teženje, kot mala pravi mojemu gospodinjskemu usmerjanju, le ni povsem brez učinka, sem ugotovila nekega dne, ko sem, tik preden je Hana prišla iz šole, uspela stanovanje vsaj za silo spraviti v red. Mala je samo stopila skozi vrata, bežno pogledala po prostoru in rekla: »Kako si pa danes lepo pospravila. Lepo je. Si pospravila zato, da se bomo imeli lepo, a ne?«
Kompliment sem dobila tudi naslednji dan, pa še naslednjega, in potem sem ugotovila, da se je izobraževanje o higienskem minimumu vseeno izplačalo in da je moj otrok dojel, kaj pomeni kultura bivanja. Da to niso luksuzno pohištvo, čiste linije in svetleč se parket, ampak bivališče, takšno, kakršno pač je, a urejeno in snažno. Ravno prav razmetano, da se človek v njem ne počuti kot v razstavnem salonu, in ravno prav pospravljeno, da se rad vrne domov in se med svojimi stvarmi počuti prijetno.
Potem ko sva si prišli na jasno s tem, da je lepo živeti v urejenem okolju, sva naredili še korak dlje. Mala je prešla od pohval k dejanjem. K pospravljanju. Na začetku, ko sva se lotili dela, ni kazalo na kakšen prav poseben uspeh. Čisto pri vsaki stvari je cvilila, da je to zanjo pretežko. Pogosto sem bila v skušnjavi, da bi stvar postorila namesto nje, a sem vseeno vztrajala - in s tem sprožila val slabe volje -, da zmore, in je na koncu ob obilni vzpodbudi le dojela, da je res vsemu kos. Da zna super pomiti tla v stanovanju, in to tako, da je cunja ves čas pred njo in ne uničuje sproti svojega dela. Da zanjo ni več problem temeljito posesati stanovanje, in to že v prvem poskusu, ker sicer sledijo ponovitve. Da ni prav nič težko sleči posteljnino in jo dati v pralni stroj. Da pri desetih lahko tudi sama veliko naredi za to, da je doma prijetno. Čeprav ji to, da odrašča in da to s seboj prinaša tudi odgovornost in obveznosti, seveda ni niti malo všeč.

Vir: Jana
Značke: pospravljanje, stanovanje, sesanje

]]>

200. Hanina učna ura: Zakaj je dobro poslušati tišino

branka — Thu, 21 Mar 2013 16:40:53 +0000

»Poslušaj to tišino,« mi je rekel mož, ko sva zvečer obnemogla obsedela za mizo. Hana je po dolgotrajnem pregovarjanju le zaspala in v stanovanju je zavladal mir. Ura je bila malo manj kot deset zvečer. Kar sedela sva tam za mizo, zatopljena vsak v svoje misli ter sem in tja naredila požirek. Drug drugemu nisva namenila besede, pa ne zato, ker si ne bi imela kaj povedati, ampak zato, ker nama je obema prijala tišina. Molče sva delala obračun preteklega, precej napornega dne.
Tišina je trajala kakšnih petnajst minut in ni bila prav nič mučna, še celo nasprotno, oba sva jo sprejela kot darilo. Kako zelo se je po vsem tistem hitenju čez dan prileglo poslušati tiktakanje ure v dnevni sobi. In kako zanimivo je bilo prisluhniti Hani, ki je v spanju globoko zajela zrak, nekaj zamrmrala in nato spet utonila v spanec. Loviti zvoke, ki so se prebijali v stanovanje z ulice. Težko verjameš, kaj vse slišiš, če poslušaš tišino.
»Bi mogoče raje poslušala glasbo?« me je vprašal mož, potem ko se mu je najbrž zazdelo, da to stanje brez zvokov traja že predolgo. Sem mu odgovorila, da ne bi, pa saj je to tudi pričakoval, ker ve, da sem tudi sicer velika ljubiteljica tišine. Da vse dopoldne, ko delam doma, ne vključim radia ali televizije, da si ne predvajam nobene glasbe ali kako drugače poskrbim za hrup v svoji bližini. V tistem stanju brez zvokov sama pri sebi premlevam kakšne stvari, tudi čisto navadne bedarije, se prepiram s seboj, pa tudi s kom drugim, se mirim, prijateljujem, razmišljam, žalujem
Tega, da se da živeti tudi brez nenehnega hrupa okoli sebe, se je malce nalezla tudi naša hči in naj priznam, da me je zadnjič kar malo zaskrbelo, ko me je pri vsaki drugi pesmi, ki so jo predvajali na radiu, vprašala, ali jo poje Tina Maze. Enkrat v avtomobilu sva namreč ujeli njeno pesem, in ker ima mala tako malo stika z radijskimi programi, se ji je tista pesem pač zacementirala v spomin. Tudi sicer je pri nas doma bolj kot ne mir, tako da je imela Hana hude težave, ko je prišla prvič v šolo in se soočila s hrupom, ki vlada tam. Kar nekaj tednov je hodila z rokami na ušesih, da me je že pošteno skrbelo, kako bomo speljali to zadevo. Na začetku sem jo še skušala prepričati, da le ni tako hudo, kot se ji zdi, potem pa sem šla enkrat ponjo v šolo in se mi je kar zvrtelo od tiste množice zvokov.
»Dobrodošla v realnem življenju,« mi je takrat rekla prijateljica, mati dveh malce starejših otrok, »takšen hrup vlada v belem svetu, in prej ko se ga bo mala navadila, bolje bo.« In se je res malce prilagodila, čeprav jo še velikokrat najdem z rokami na ušesih.
Da je tišina za človeka sila pomembna, ker lahko le tako ponovno vzpostavi stik s seboj, je leta 2009 skušal z zanimivim eksperimentom dokazati pater Christopher Jamison. Pet odraslih ljudi, živečih v mestu, je povabil, naj se na idiličnem podeželju severnega Walesa soočijo s tišino. Pet uspešnih ljudi, nenehno razpetih med tisoč obveznosti in družino, je moralo osem dni preživeti v popolni tišini. Samo vsak večer je imel vsak od njih na voljo pol ure za pogovor z mentorjem, njemu je lahko povedal, kakšne misli in čustva so ga obdajali čez dan.
Dogajalo pa se jim je tole: že opoldne prvega dne so čisto vsi doživeli neke vrste napad panike. Ni bilo telefonov, televizije, spleta, opravkov, obveznosti, še celo najbližjih ne, samo tišina. Poročali so, da so čutili tesnobo in kljub tišini naokoli v glavi slišali strašen hrup. »Počutim se ranljivo in občutljivo tako sama s seboj. Nobenih besed ni okoli mene, s katerimi bi se lahko branila,« je povedala ena od njih. Drugi pa: »Najprej sem mislil, da me je strah tišine. Potem sem ugotovil, da ni tišina tista, ki bi me je moralo biti strah. Strah je bil ves čas v meni.«
Vseh pet je preživelo izkušnjo, na koncu so bili še celo hvaležni zanjo, a je po vrnitvi v realno življenje samo eni udeleženki tega zanimivega poskusa uspelo vsak dan najti pol ure za tišino, druge so vsakdanje obveznosti spet posrkale vase. »Zdi se mi, da v teh časih vlada epidemija hitenja. Ljudje morajo biti ves čas v pogonu, če niso, se jim zdi, da nekaj ni v redu z njimi, ker tako živijo vsi,« je rezultate komentiral pater. In je imel še kako prav.

Vir: Jana
Značke: pater, tišina, Christopher Jamison,Tina Maze

]]>