Pogovori z...

182. Hanina učna ura: Zakaj nam tudi neotipljivo škodi

branka — Wed, 24 Oct 2012 10:28:58 +0000

Moja hči je bila zadnjič strašno vesela, ko si je izbila zob. Vsaj enega je namreč izgubila brez pomoči zobozdravnika. Midva z možem pa ob pogledu na njena škrbasta usta nisva premogla niti trohice veselja, saj je bilo tisto, kar je moja hči tako radostno zavila v prtiček za zobno vilo in je potem poniknilo neznano kam, stalen zob. Njena čudovita spodnja enka.
Ko sem izvedela to grozno vest, sem najprej mislila, da se bom onesvestila. Kar zavrtelo se mi je pred očmi. Resda sem se potem toliko zbrala, da sem lahko komunicirala z okolico, a me je izguba tega Haninega stalnega zobka tako pretresla, da sem vse tisto, kar sem čutila v tistem trenutku, le težko skrila pred svojim otrokom. V bistvu mi to ni niti malo uspelo, četudi sem se še tako trudila, in sem, ko sva korakali proti avtomobilu, jokala v telefon kot kakšen otrok.
Kaj je narobe, da jočem, je hotela vedeti moja hči, in nisem imela druge izbire, kot da ji po pravici povem, da žalujem za njenim zobom. Vem, da sem jo s tem samo še bolj zbegala, ker smo se pred to nesrečo dve leti trudili, da bi kakšen mlečen zob spravili iz njenih ust. Spodbujali smo jo, da je majala te svoje mlečne zobke, ji težili s tem prav vsak dan, a so po dveh letih intenzivnega dela še vedno stali natanko tam kot prej in so ji jih na koncu odstranili z operacijo, da so naredili prostor za celo vrsto stalnih zob, ki so potrpežljivo čakali v ozadju.
Prišli sva domov in v tem času sem se vsaj za silo pomirila, potem pa je poklical mož in sem spet planila v jok in sem mu komaj razložila, kaj se je zgodilo. Potrebovala sem kakšne pol ure, da sem se malo spravila v red, a sem že ob pogledu na svojo hčer, udobno spravljeno v njenem kotičku in zadovoljno kot le kaj, spet začela neutolažljivo jokati.
Tako me je našel mož in, kot je priznal kasneje, še sam skoraj planil v jok. Malo zaradi Hanine nesreče, nekaj pa tudi zato, ker je pogled na jokajočo žensko smrt za moške oči. V takem histerično jokavem stanju sem vztrajala ves dan, jokala sem in se pomirila, pa potem ponovno planila v silen jok.
Že ko sem na kavču tulila kot kakšen otrok, sem vedela, da se to zame ne bo dobro končalo. Da ni normalno, da odrasla ženska zganja tak cirkus zaradi enega zoba. Da so čustva absolutno preveč intenzivna za tako, realno gledano, malo izgubo. In sem med solzami razlagala možu, da vem, da ni prav, da zganjam tak cirkus, a da si ne morem pomagati in moram vse tisto, kar čutim, spraviti ven. In sem spet začela smrkati. Mislim, da pred desetimi leti, ko sem rodila Hano, nisem pretočila toliko solz.
Žalne slovesnosti za Haninim zobom so trajale še celih sedem dni, en sam pogled na Hanin škrbasti nasmeh je bil dovolj, da sem morala v kopalnico na čiščenje oči. Slab teden po tem, ko sem se vendarle za silo pomirila, me je uščipnilo v križu. »To je to,« sem rekla možu, »kazen za ves tisti jok.« Seveda se ni strinjal s tem, da lahko imajo silna čustva in boleč križ kakšno skupno točko, a sta mi to potrdili obe terapevtki, ki sem ju obiskala v naslednjih dneh.
Prva, diplomirana fizioterapevtka, pripadnica uradne medicine, mi je razložila, da jih predavatelji na izobraževanjih vse pogosteje učijo o tem, kako zelo sta povezana človekovo fizično telo in duša. Saj ne, da bi bil lahko jok neposreden krivec za bolečine v križu, mi je pojasnila, zamajano duševno stanje je zgolj sprožilec nečesa, kar se je lahko pripravljalo že dlje časa. Lahko da je Hanin zob s seboj odnesel deset let frustracij, ki jih je povzročilo Hanino rojstvo in ki se jih nikoli nisem zavedala ter tudi nisem tako gledala nanje.
Ne vem, kaj natančno se je dogajalo z mano v tistih jokavih dneh, vem le to, da sem grozen realist in da nič kaj ne verjamem v raznorazne teorije o nakopičeni žalosti in teh rečeh. Sem pa v tistih trenutkih žalovanja čisto zares čutila, da ti lahko nekaj fizično neotipljivega škodi. Ti pusti posledice, ki jih ni mogoče prekriti z obližem. In tega, mislim, se ljudje premalo zavedamo. Dokler nas ne uščipne v križu ali pa se nam telo oglasi kako drugače in veliko bolj boleče.

Vir: Jana
Značke: zobozdravnik, realist, rojstvo, medicina, duša

]]>

181. Hanina učna ura: Zakaj smo včasih škrti sami do sebe

branka — Wed, 24 Oct 2012 10:25:07 +0000

Zadnjič se mi je zgodilo, da sem videla zvezde kar sredi belega dne. Šla sem v trgovino, prijela v roke lonček bazilike, se hotela zravnati in se je zgodilo. Tako zelo me je uščipnilo v križu, da sem se morala prav zbrati, da nisem iz sebe spustila kakšnega nespodobnega glasu. Spustila sem baziliko, kot bi se opekla, in prav počasi odšepala proti izhodu, ne da bi kupila tisto, po kar sem pravzaprav prišla.
Ko sem takole šepala proti avtomobilu, sem se trudila, da ne bi bila videti preveč pomilovanja vredna in da moj mož, ki me je čakal v njem, ne bi že od daleč opazil, kako zelo me nekaj boli. Bolečine mi seveda ni uspelo prikriti, in ko sem odprla vrata avtomobila, sem se zazrla naravnost v dvoje prestrašenih oči. »Si v redu?« me je vprašal, in sem mu morala nerada priznati, da ne.
Nekako sem se namestila na sedežu in zdržala vožnjo do doma ter potem premagala še tistih sto deset stopnic, ki so me ločile od našega doma. V stanovanju sem se zgrudila na kavč in tam ostala do naslednjega dne. Mož je skakal okoli mene in ustregel vsaki moji želji, zmasiral me je in mi dal jesti, in če bi le mogel, bi z veseljem ležal na mojem mestu z vsemi tistimi bolečinami vred, se mi zdi.
Naivno sem upala, da se bom zjutraj zbudila brez bolečin. Seveda se niso poslovile same od sebe in sem jih potem pestovala še ves naslednji dan. Vmes sem pridno zbirala predloge, h kateremu terapevtu naj grem, in ko se je dan prevesil v popoldne, je bilo v moji beležki osem telefonskih številk. Najboljši terapevti med dobrimi.
H kiropraktiku za zdaj še ne grem, sem se odločila, ker me je preveč strah, čeprav so mi prijatelji, ki so prestali to izkušnjo, že velikokrat razložili, kako je s temi rečmi. Ampak še nisem zbrala poguma za ta korak. Ker je bilo stanje iz minute v minuto slabše in je postalo jasno, da bo treba ukrepati, sem zavrtela številko Hanine fizioterapevtke. Da me bo z veseljem vzela, je rekla, in to še isti večer.
Tako sem se nekaj čez deveto znašla na njeni mizi in me je potem dobro uro obračala v vse smeri, gnetla, tolkla in raztegovala, da sem bila na koncu utrujena, kot bi imela za seboj maraton. Naj naslednje dni počivam, mi je naročila, in naj se oglasim še kakšenkrat.
Moram reči, da sem dobesedno skakljala po stopnicah, ki sem jih še nekaj ur prej premagala le z največjo težavo, in da tudi s spanjem ni bilo večjih težav. Tudi zjutraj, ko sem peljala psa na sprehod, se mi je zdelo, da je vse v najlepšem redu, a le do prvega ovinka, ko sem naredila napačen gib. Bolečine so bile spet tu in sem se zato potrta odvlekla nazaj domov. Da se bodo zadeve umirile same od sebe, sem si dopovedovala, čeprav sem vedela, da to ni res. Da bo v kratkem nekaj hudo narobe, mi je križ skušal dopovedati že kar nekaj časa, a se je oglašal tako potiho in tako neredno, da ga nisem vzela zelo zares. To bom pa ja prenesla, sem si rekla, in veselo živela po starem naprej.
Deževno sredo sem preživela na kavču in tudi delala kar tam, vmes pa ves čas razmišljala, ali ne bi šla vsaj še na eno terapijo in tako pomagala svojemu telesu, da se lažje spravi v red. Jok, sem si rekla po krajšem premišljevanju, nimam časa za to. Toliko reči je še, ki jih moram postoriti, in res ne morem izgubljati časa z obiski maserjev in terapevtov.
Ko sem to, da nimam časa sama zase, razložila še vsem okoli sebe, sem se šele začela poslušati. Ne da ne bi imela denarja za terapevta, škoda mi je bilo časa zanj. Škoda mi je bilo investirati nekaj vase. Kajti če bi šlo za moža ali pa za hčerko, bi imela na voljo ves čas tega sveta in se ne bi prav nič obirala investirati ga v njiju.
Da pri sebi nenehno nekaj varčujem, s časom, z denarjem, s pohvalami in z ne vem še čim vse, sem dojela, ko sem se nekoliko poglobila vase. Pa da se mi tiste prijateljice, ki najprej poskrbijo zase in šele nato za družino, v bistvu zdijo grozne, sem tudi ugotovila v teh dneh. In sem tako rekoč isti hip, ko sem se dokopala do tega spoznanja, dvignila telefon in se naročila na masažo. Saj se imam drugače čisto rada, samo tako škrta znam biti na svoj račun. Tolaži me to, da vem, da še zdaleč nisem edina.

Vir: Jana
Značke: masaža, fizioterapija, kiropraktik, križ, bolečina

]]>

180. Hanina učna ura: Zakaj včasih otrok potrebuje samo enega od staršev

branka — Wed, 24 Oct 2012 10:21:33 +0000

Oni dan sva si s prijateljico privoščili materinski dan. Pa kaj, če je bil 26. september in ne prav za to določen dan. Petnajst minut po tem, ko sva otroke pospremili v šolo, moža pa v službo, sva sedli v avto in se odpeljali proti Italiji. Vremenska napoved za tiste konce je bila sicer zastrašujoča, močan dež in celo nevihte, in mož mi je svetoval, naj si izbereva kakšen drug, bolj sončen dan. A se nisva pustili pregovoriti, ker sva se pretežko uskladili in našli dan, na katerega sva lahko bili obe prosti. Bova pa v kakšni prijetni kavarni ves dan pili kavo in čvekali, sva si rekli, ter se podali na pot.
Ko sva ob desetih tam v Italiji grizljali sveže rogljičke in pili kavo, sva bili po mojem še najbolj podobni otrokoma, ki se jima je uspelo izogniti staršem in zdaj daleč proč od radovednih oči zobata prepovedane sadeže. Da je neskončno zadovoljna, ker se ji ni treba ukvarjati s tem, kaj bodo jedli otroci, je rekla prijateljica, in sem se morala strinjati, da tudi meni strašansko godi, da mi ni treba razmišljati o tem, s čim bom nahranila svojega izbirčnega otroka, pa o tem, ali ji bo uspelo pravočasno priti na balet, tudi ne. Popolna svoboda, sva navdušeno vzdihovali, se nalivali s kavo in govorili kot dež.
Tisti dan nisva kupili nič omembe vrednega, pa saj bistvo tega materinskega dne sploh ni bilo v nakupovanju, temveč v tem, da sva bili sami. Dve odrasli ženski brez obveznosti in urnika ter z neskončnim spiskom neobdelanih tem.
V tem času, ko sem se jaz preganjala po trgovinah, je bil moj mož sam s Hano. Ob pol dveh je šel ponjo v šolo, kar se zgodi sila redko, ker ponjo pač hodim jaz. Okoli treh sta mi poslala sporočilo, da sedita v kitajski restavraciji in jesta kosilo, še pred tem sta šla Hani kupit blazino za spanje, ker je tisto noč prespala v šoli. Da sta se veliko stiskala, mi je poročal mož, ko sem se okoli desetih utrujena vrnila domov, pogovarjala (in to o povsem drugih temah kot midve) in brala. Iz njegovega navdušenega pripovedovanja se je dalo razbrati, da jima je dvojina strašno dobro dela.
Nekaj dni za tem sproščujočim 26. septembrom je šel mož na službeno pot. Tudi midve s Hano sva preživeli čaroben dan v dvoje. Že zelo zgodaj sem šla ponjo v šolo, skupaj z njo skuhala kosilo in nato naredila naloge, in ko sva opravili obvezni program, sva si privoščili še ogled razstave teles. Popoln dan, preživet brez enega samega prepira. Moja hči, ki se sicer nenehno pritožuje, da mora prezgodaj spat, je šla ta dan v posteljo brez enega samega ugovora in pred spanjem tudi ni bila prav nič žejna kakor druge dni.
Ko sem se utrujena zgrudila na kavč, poskusila še kaj prebrati in tako narediti tudi kaj zase, sem lahko ugotovila le to, da je najina hči povsem drug otrok, kadar je samo z enim od naju. Ni ji na primer treba stokrat reči, da bo treba domov, in za odhod zadostujeta že dve opozorili, tudi ni tako prepirljiva in občasno celo nesramna kot druge dni, pripravljena se je dogovoriti o večini stvari in se nasploh obnaša nekako bolj odraslo kot takrat, ko smo v množini.
Najbrž je tako zato, ker ima takrat, ko je samo z enim od naju, tega res samo zase, je pa res tudi to, da se na take posebne dni oba z možem bolj potrudiva zanjo in tudi zase. Se mi zdi, da intenzivneje razmišljava o tem, kaj bova počela z njo, in da se želiva izogniti vsakdanji rutini. Pa pri tem sploh ne gre za to, da bi tekmovala med seboj, kateri ji bo pripravil bolj vznemirljiv dan, zdi se mi le, da si takrat, ko veš, da se moraš zanesti na lastne sile, in da je to, kako bo potekal dan, odvisno samo od tebe, bolj domiseln in ustvarjalen kot sicer, ko se nevede zanašaš na drugega.
Naslednji dan, ko se je mož vrnil s službenega potovanja, sta se dve prijazni muci spet spremenili v mačko in psa. Mali je bilo spet treba stokrat ponoviti kakšno stvar, spet sem ji težila in ne svetovala kakor dan pred tem. In ponovno je nekako samo od sebe naneslo tako, da je obsedela pred televizijo, medtem ko je šel mož na tek in sem se jaz ukvarjala z nepospravljenimi cunjami ter drugo vsakdanjo kramo …

Vir: Jana
Značke: Italija, služba, šoping, rutina

]]>

179. Hanina učna ura: Zakaj različno sprejemamo usodo

branka — Wed, 24 Oct 2012 10:17:06 +0000

»Prodala sem svojo prvo zlato zapestnico,« je Manca Košir prostodušno priznala novinarki Obrazov. In dodala, da je to naredila zato, ker je ugotovila, da nima nič v denarnici, da bi razveselila svoje vnuke in mlajšo hčer. »Jaz pa rada kam povabim, slavim, kupim kakšno oblačilce ali dam denar, če ga kdo potrebuje.« Za zapestnico je dobila 150 evrov in jih, kot je razložila, nemudoma razdelila. »Potem sem bila zelo dobre volje. Hura!«
Tisti dan, ko je izpeljala prodajo, je srečala znanca, znanega Slovenca. »Povedala sem mu, kakšen velik dogodek se je zgodil, prvič sem prodala svoje zlato, pa je rekel: A ti gre tako slabo? Odgovorila sem mu: Ne, tako dobro, da sem imela in lahko prodala. Kaj ni to imenitno? Drugi bi tudi, pa nimajo.«
Prav zaradi tega zadnjega stavka sem si pogovor shranila v svojo mapo, da me bo opominjal na to, da lahko na dogodke v življenju vedno pogledamo iz različnih zornih kotov. Da jih lahko vidimo kot katastrofo ali pa kot izziv in da prav zaradi različne izbire gledišča tako različno sprejemamo svojo usodo. Da se nekateri zato, ker v vsaki slabi stvari uspejo najti tudi kakšno pozitivno plat, vedno znova postavijo na noge, in zato tistim brez tega daru to ponovno vstajenje tako rado spodleti znova in znova.
Mislim, da sama ne premorem takšne odprtosti, širine ali kaj je že tisto, kar se skriva v človeku, da v dogodkih in ljudeh tako zlahka prepozna pozitivne plati in je sposoben v nekem koncu videti nov začetek. Verjamem pa, da se vedno, ko zapreš ena vrata, nekje drugje odprejo druga. Tista, ki jih ne bi nikoli odprl, če bi ostal varno zaziban v svojem znanem svetu.
Prav o tem, kako težka lekcija je učenje spreminjanja lastnega minusa v plus in kako je neki dogodek videti povsem drugačen iz dveh različnih zornih kotov, sem razmišljala zadnjič, ko mi je mož povedal, da je ljubi znanec po tridesetih letih nekaj let pred upokojitvijo ostal brez službe. »Katastrofa,« sva zgroženo ugotavljala z možem, in je tako mislil tudi ljubi znanec, a le do takrat, ko je neveselo novico sporočil svojemu sinu.
»Veš kaj, oči,« mu je rekel, »morda pa to tudi ni tako slabo.«
Kaj je lahko dobrega v tem, da pri teh letih ostaneš brez službe, si je najbrž mislil ta tihi mož, pa mu je sin razložil, da so mu s tem, ko so ga čez noč zbrisali s spiska zaposlenih, morda celo naredili uslugo. Kajti ta mirni, vedno prijazni človek, v mojem spominu neločljivo povezan z računalnikom, svojim delovnim orodjem, v sebi nosi dar, za katerega najbrž ne bi nikoli izvedeli, če bi ostal na starem delovnem mestu.
Skriti talent je bil naslov elektronskega sporočila, ki mi ga je poslal mož, in je v sliki in besedi prikazalo vse tisto, kar najin ljubi znanec počne. Iz lesa ustvarja prave umetnine, nakit, skulpture, pladnje, izdelke, ki bi šli po mojem prav dobro v promet.
Zakaj je sploh hodil v službo, sem nemudoma nanj naslovila vprašanje, ko pa vendar izdeluje tako lepe stvari, pa mi je napisal nazaj, da je doslej vse to počel zgolj za svojo dušo, zdaj pa bo, kot kaže, to delal za preživetje. Da se mu po vsem tistem, kar je prikazano v letaku, ki ga je bil nekoč očitno že pripravil, a zaradi tesno zaprtih vrat doslej še ni prispel do nas, res ni treba bati prihodnosti, sem mu odpisala nazaj in je na to skromno odpisal le hvala.
V letaku je takole opisal svoj dosedanji hobi: »Že od malih nog povezan z naravo, neskončno ustvarjalen in zaljubljen. V les. Vedno znova očaran in začaran nad njegovo lepoto, vonjem, barvo in vzorci, ki šepetajo skrivnosti vsakega koščka posebej. Svet, v katerem se vedno znova izgubim in umirim, je tam, kjer roke oblikujejo zgodbe in domišljija ne pozna meja. Številne od njih so zapisane v unikatnih lesenih izdelkih, ki so kombinirani z usnjem in kovino in so enkratno darilo za vaše najdražje.«
Manca Košir bi na vse to najbrž rekla: Hvala bogu, da so ga vrgli iz službe, da bo lahko do konca razvil dar, ki ga ima, in ga delil s svetom. Ja, tako preproste so lahko stvari, tudi navidezne katastrofe, če znamo nanje pogledati iz pravega kota. Je pa težko najti pravi kot, se strinjam.

Vir: Jana
Značke: Manca Košir, usoda, talent, služba, brezposelnost

]]>

178. Hanina učna ura: Zakaj se mi včasih zdi, da sem stara

branka — Sun, 30 Sep 2012 18:33:05 +0000

Prejšnji teden se mi je dvakrat zgodilo, da sem se pri svojih dvainštiridesetih sama sebi zazdela stara. Najprej sem šla zjutraj mimo izložbe in si tako kot vedno ogledovala, kaj je razstavljeno v njej, a tokrat nisem videla lepih oblek, temveč neko žensko, ki mi ni bila prav nič všeč. Prav grdo se je držala, kot da ima že zjutraj vsega skupaj dovolj, in videti je bila tako resna, da me je kar stisnilo pri srcu. Postala sem pred izložbo, da bi si jo dobro ogledala, in ko sem tako zastala za hip, se mi je posvetilo: pa saj to sem jaz. Ta nič kaj prijazna babura sem vendar jaz.
Prihitela sem na telovadbo in ženskam razložila o razodetju tega dne. Rekle so mi, da sem nora in da sploh nisem videti slabo za svoja leta, da pa me očitno fino dajejo hormoni, da govorim take neumne reči. Moja dobra prijateljica je tako kot običajno pripomnila še to, da se midve ne bova postarali nikoli, ker se nama v življenju dogaja vse preveč stvari. Kar malce zlobno sem jo opozorila, da bova nekoč seveda tudi midve zgubani in sivi ter da se jaz tega prav nič ne bojim, pa mi je še enkrat zagotovila, da ti leta ne morejo do živega, če se jim ne pustiš ujeti.
Potem ko sva naredili nekaj za svoje ne več rosno mlado telo, sva si privoščili še kavo. In ker je zunaj sijalo sonce in sva v svobodnem poklicu ter tako gospodarici svojega časa, sva se zaklepetali. Govorili sva tako dolgo, da sem skoraj zamudila sestanek, in ker to ni bil čisto resen sestanek, ampak bolj prostovoljna svetovalna služba za iskalce prve zaposlitve, sem mladeniča, s katerim sem bila dogovorjena, naročila na sonček.
In tako smo za mizo obsedeli triinštiridesetletnica in njena leto dni mlajša prijateljica ter mladenič kakšnih dobrih dvajsetih let.
Da se je s punco preselil na svoje, nama je razložil, in da bi zato rad zaslužil kakšen evro za položnice. Pa da se mu zdi, da bi to najlažje dosegel s pisanjem za časopis. In da mu je v bistvu vseeno, koliko bo zaslužil, da bo le lahko kaj prispeval v družinski proračun.
Skušali sva mu obzirno popisati stanje v slovenskem novinarstvu in mu približati dejstvo, da na tem področju denarja tako rekoč ni. Pa se ni pustil prestrašiti. Je rekel, da bo vesel vsakega evra. Malo sva mu še delili nasvete in se mi je kasneje v elektronskem pismu celo zahvalil za to, a če zdaj dobro premislim, sva mu govorili zgolj o preprekah, strahovih, neprijetnih dejstvih, same take negativne stvari.
On pa, kot da naju ne bi slišal, je dajal nove in nove predloge. Govoril nama je o izzivih, ki so pred njim, pa o tem, kako jih bo dosegel, in šele ko sva posegli vmes z vprašanjem, koliko vse to, kar si je bil zamislil, stane, je ugotovil, da v bistvu nima dovolj denarja niti za en projekt, kaj šele za vse. Ampak, je zamahnil z roko, bo že kako, in je mirno načrtoval naprej.
Ko sva s prijateljico zapuščali omizje, sem rekla: »A vidiš, da sva res stari?«
»Ja, malo sva pa res,« je rekla zamišljeno, in potem sva se skupaj čudili tej mladostni energiji, ki vidi samo pot, ne pa tudi ovir, tej zagnanosti, ki se ne pusti ugnati, tej volji, ki bo tega fanta zagotovo pripeljala na cilj.
»Si predstavljaš, da ima načrte za dve leti naprej,« je modrovala prijateljica, in sva potem obe ugotovili, da bi naju strašno morilo, če bi poskušali gledati tako daleč naprej. Sva se namreč že obe naučili, da se velikokrat ne izide tako, kot si si bil zamislil. »Mislim, da bi živeli v stalnem strahu, kaj vse bi lahko šlo narobe,« je rekla prijateljica. In sva si morali priznati, da malce zavidava takim mladim bikcem, ki brezkompromisno rinejo naprej, in da nama je malce žal, ker ne sanjava več tako drznih sanj in sva se nekje na poti do teh dvainštiridesetih opremili z zavorami, ki naju usmerjajo na bolj uhojene poti. »Vidiš, zato sva stari in ne zaradi gub ter sivih las,« sem ji rekla ob slovesu. In sem začela delati načrte za popoldne, ki je bilo pred menoj.

Vir: Jana
Značke: siv, las, prijateljica

]]>

177. Hanina učna ura: Zakaj moraš plačati, da znaš ceniti

branka — Wed, 19 Sep 2012 12:59:24 +0000

»Potrebuješ pomoč?« sem jo vprašala, ker se mi je zdelo, da je tišina postala preglasna in da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.
»Mogoče pa res,« je odgovorila in sem odložila sesalnik ter se napotila v kotiček, od koder je še malo pred tem odmevala Mama mia. Zdaj je bilo vse tiho, in ko sem prišla čisto blizu, mi je postalo jasno, zakaj mala potrebuje pomoč. Napravica, s katero si je krajšala čas, je namreč plavala v mleku. »Je bila nesreča,« mi je skušala pojasniti, nato pa prav nedolžno dodala, da to res ni nič hudega in da se kaj takega pač zgodi.
Stala sem pred njo in sploh nisem našla besed, s katerimi bi izrazila svoje ogorčenje nad prizorom. Potem sem globoko zajela sapo in začela tuliti. Tako zelo sem vreščala, da sem pozabila na to, da bi bilo treba napravo čim prej spraviti iz mleka in jo posušiti. Da sem ji že stokrat rekla, naj skodelice z mlekom ne postavlja na škatlo z barvicami, sem tulila, ker se bo skoraj zagotovo prevrnila, pa da imam dovolj tega, da kar naprej čistim za njo.
Nedolžno me je gledala in rekla, da res ni vzroka za slabo voljo, da bova zadevo pobrisali, pa bo. Ob taki zvrhani dozi zdrave pameti in hladnokrvnosti sem se za silo zbrala ter začela čistiti mlečno poplavo. Nesrečno napravo sem skrbno obrisala in tako na prvi pogled je bilo videti, da ne bo neke hude škode.
A ko je Hana spet želela gledati svoj film, od sebe ni dala niti glasu več. »Po mojem se je utopila v mleku,« je zadevo dokaj mirno komentiral mož, potem ko se je vrnil s sprehoda s psom in doma našel dve na smrt sprti ženski, ki sta si še nekaj minut prej padali v objem.
Tukaj bi bil lahko konec zgodbe, če ne bi moj umirjeni soprog od najine hčerke zahteval, naj prispeva nekaj svojega denarja za popravilo. »Ni panike,« je mirno rekla in izginila po denarnico. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj, in ko se je vendarle vrnila, je stresla na mizo nekaj kovancev. Same cente, niti enega evra ni bilo vmes. Da bo to premalo, je rekel mož, pa se ni pustila ugnati in je trdila, da je to vse, kar lahko da, ker preostali denar potrebuje za sladoled. »Ne bo dovolj,« je vztrajal mož in se je nerada odpravila nazaj v sobo, preverit, koliko denarja bi še lahko pogrešala. Poskusila je s tremi evri, pa ni naletela na razumevanje. Na koncu je s težavo izvlekla bankovec za deset evrov in moram priznati, da mi je šlo kar na smeh, ko sem jo gledala, kako težko se je ločila od svojega denarja. »Mislim, da bi morala prispevati dvajset evrov,« je predlagal mož, a je naletel na gluha ušesa. »Toliko lahko dam in nič več,« je vztrajala najina hči in sva se s pogledom dogovorila, da bo to pot to dovolj. Mala je že ob izgubi desetih evrov spoznala, da nobena reč ni zastonj, predvsem pa, kako težko se je ločiti od svojega denarja.
To zgodbo sem zadnjič povedala prijateljici, ko mi je začela govoriti o telefonskih računih svoje 14-letne hčerke. »Julija je na njenem računu za telefon pisalo sto štirideset evrov. Avgusta osemdeset. Pozabila je izključiti prenos podatkov v gostujočem omrežju. Zdaj se ji je pokvaril telefon in želi novega, ampak tisti v paketu za en evro ni dovolj dober, mula želi tistega iz paketa, ki stane sto deset evrov več. Sploh ne vem, kaj naj naredim,« mi je potožila.
Naj si ga kupi s svojo žepnino, sem predlagala, pa je rekla, da se je tega domislila že sama, a mali predlog ni bil niti malo všeč. »Se mi zdi, da me kar malo izsiljuje,« je zaključila in sem ji pojasnila, da je to jasno kot beli dan. In da taka konkretna mala šola ravnanja z denarjem, kot jo je pred kratkim doživela naša mala, zaleže bolj kot vsi teoretični nagovori, pogovori in prepiri.
Kako se je končala njena zgodba, še ne vem, iz lastnih izkušenj pa vem, da začneš gledati na stroške šele takrat, ko jih moraš poravnati sam. Da smo ljudje pač narejeni tako, da znamo stvari ceniti šele takrat, ko jih moramo plačati. Da tiste podarjene cenijo le redki. Najbrž zato, ker so samoumevne. Tako samoumevne, da sploh ne pomislimo na to, kako zelo se je nekdo moral potruditi, da jih je naredil ali zaslužil.

Vir: Jana
Značke: pomoč, denar, telefon, zaslužiti, Mama mia

]]>

176. Hanina učna ura: Zakaj nam vedno nekaj manjka

branka — Wed, 19 Sep 2012 12:53:31 +0000

Je že res, da sem neskončno srečna, da se je začel pouk in se življenje počasi vrača v stare tirnice, a žal drži tudi to, da se nikakor ne morem ločiti od ležernega poletnega tempa. Moji možgani preprosto nočejo nazaj v realnost, v svet obveznosti, urnikov in hitenja. Sploh jih ne morem prisiliti, da bi prispevali kakšno pametno idejo za ti dve prazni strani, ki bolščita vame z računalniškega zaslona in čakata na dobro zgodbo.
Začnem pisati o tem, kako nam večno hitenje kroji življenje, pa se mi zatakne že pri drugem stavku. Poskušam opisati, kako sem se počutila, ko je moja skoraj desetletna hči zakorakala v četrti razred v novi šoli, a besede nočejo iz mene. Cel kup idej imam, le zapisati jih ne morem, kot bi me vsi ti začetki brez nadaljevanja hoteli opozoriti, naj vse skupaj še enkrat premislim.
Kadar se znajdem v takšnem nezavidljivem položaju, ko bi rada, pa ne gre, običajno vzamem v roke kakšno knjigo. Tudi to pot sem jo, tisto Jorga Bucayja z naslovom Ti povem zgodbo. Naslov zgodbice, ki sem jo izbrala po dolgem premišljevanju in ki sem jo morala nekoliko skrajšati, je Krog devetindevetdeset. Takole gre:
Nekoč je živel zelo žalosten kralj z zelo srečnim služabnikom. Nikakor ni mogel razumeti, kako je lahko služabnik zmeraj dobre volje, in ga je zato nekega dne poklical k sebi.
»Kako si lahko vedno vesel in srečen?« ga je vprašal.
»Veličanstvo, nobenega razloga nimam, da bi bil nesrečen. V posebno čast mi je, da vam lahko strežem. Moja žena in otroci živijo v hiši, ki nam jo je dodelil dvor, obleko imamo, lačni nismo, poleg tega pa me dostikrat nagradite z nekaj kovanci, da si lahko privoščimo kak priboljšek …«
Kralj je bil ves iz sebe in je dal k sebi poklicati najmodrejšega med svojimi svetovalci.
»Zakaj je ta človek srečen?« ga je vprašal.
»Veličanstvo, samo zunaj kroga je.«
»Zunaj kroga?«
»Tako je.«
»In zato je srečen?«
»Ne, veličanstvo, zato ni nesrečen.«
Začel mu je razlagati o krogu devetindevetdeset in o tem, da nikogar ni mogoče prisiliti, da bi vstopil vanj, da večina to naredi po lastni volji, če le dobi priložnost.
Da bi podkrepil svoje besede z dokazi, sta s kraljem služabniku ponoči na vrata pritrdila mošnjiček z devetindevetdesetimi zlatniki in sporočilom: Ta zaklad je tvoj. Je nagrada, ker si dober človek. Denar porabi, a nikomur ne povej, kako si ga našel.
Služabnik je našel mošnjiček, zapahnil vrata za seboj in začel preštevati denarce.
Naredil je devet kupčkov z desetimi kovanci in ko se je namenil narediti desetega, je ugotovil, da je v njem le devet zlatnikov. Da mu eden manjka.
»Devetindevetdeset zlatnikov! To je veliko denarja,« je pomislil. »Toda en kovanec mi manjka. Devetindevetdeset ni popolno število. Sto je popolno
število, devetindevetdeset pa ne.«
Kralj in njegov svetovalec sta ga opazovala skozi okno. Služabnikov obraz ni bil več tak kot prej, bil je namrščen, poteze napete, oči so se mu zožile, usta pa skrivila v prisiljen nasmešek. Vzel je papir in pero ter se lotil računanja, kako dolgo bo moral varčevati, da bo zbral dovolj denarja za stoti zlatnik. Če bi prihranil vso plačo in vse dodatke, je izračunal, bi v enajstih ali dvanajstih letih privarčeval dovolj za zlatnik. Preveč, je zamrmral in se domislil, da bi lahko poslal ženo delat v vas. Pa še ne bi dovolj hitro zaslužil za stoti zlatnik. Odločil se je, da bo prodal obleko, varčeval pri hrani, da bi le dobil tisti stoti zlatnik …
Vstopil je v krog devetindevetdeset.
V naslednjih mesecih se je držal svojih načrtov. Nekega jutra je vstopil v kraljevo sobo, zaloputnil z vrati ob zid, godrnjal in bil sploh slabe volje.
»Kaj je narobe?« je zadovoljno vprašal kralj.
»Nič, nič.«
»e pred kratkim si se smehljal in ves čas prepeval.«
»Saj opravljam svoje delo, kajne? Morda pa veličanstvo želi, da hkrati opravljam še delo dvornega norca in burkeža?«
Ni minilo dolgo, ko ga je kralj odpustil. Ni bilo prijetno imeti paža, ki je vedno slabe volje.
Da so nas naučili, da bomo srečni, ko bomo imeli to, kar nam manjka, je zapisal pisatelj na koncu zgodbe. In da zato, ker nam vedno nekaj manjka, nikoli ne moremo uživati v življenju. Vam je znano?

Vir: Jana
Značke: kralj, zlatnik, sreča, Jorge Bucay, Ti povem zgodbo

]]>

175. Hanina učna ura: Zakaj ni dobro, da se otrok samo uči

branka — Wed, 19 Sep 2012 12:47:37 +0000

»Ti otroci so absolutno preveč utrujeni,« mi je konec lanskega šolskega leta pripovedovala učiteljica, medtem ko je svoje sedemletnike priganjala, naj se že spravijo na igrišče. »Ampak ta generacija otrok ni utrujena fizično, utrujeni so psihično, kaj je to fizični napor, skoraj ne vedo več,« je nadaljevala.
Nato mi je začela pripovedovati o tem, da zelo težko gleda, kako tako starši kot učitelji te uboge otroke bombardiramo z informacijami, jim razlagamo skrivnosti vesolja, a jim v isti sapi zamolčimo vse lepote in skrivnosti domačih travnikov, gozdov in dvorišč, kako jih vpisujemo v vse mogoče krožke in dejavnosti ter v silni želji, da bi zmogli doseči zastavljene cilje, počnemo cel kup stvari namesto njih.
»Kar poglejte,« se je razgovorila, »pripeljemo jih v šolo in jih pospremimo do razreda, jih po koncu pouka spet odpeljemo domov, ves popoldne jih razvažamo po dejavnostih in tako se kakšen dan zgodi, da ne naredijo več kot le nekaj samostojnih korakov. Mi smo šli zjutraj peš v šolo, včasih smo se na poti do tja tudi stepli in grdo sprli, a smo se do šole že pomirili. Predvsem pa smo v takih nedolžnih otroških sporih na poti v šolo ali iz nje spravili iz sebe vse frustracije in težave. Starši se premalo zavedajo, kako zelo škodijo svojim otrokom s tem, ko jih v imenu višjih ciljev servisirajo na vsakem koraku in jih odvezujejo tako rekoč vseh vsakodnevnih obveznosti in nalog.«
Ne da bi hotela, se mi je pri tem v glavi odvrtel neki drug pogovor na precej podobno temo, le da je bilo v tem, kar mi je povedal družinski terapevt Miha Kramli, mogoče prepoznati tudi posledice tovrstnega servisiranja. Takole pravi: »Staršem vedno rečem, da mora njihov otrok nujno fizično delati, da ne morejo kar reči, ti se samo pridno uči, ni ti treba delati nič drugega. Tak otrok, ki je zaradi učenja odvezan vseh preostalih obveznosti, učenja nikoli ne bo cenil. Mogoče mu bo to celo beg v lenobo. Otrok mora tudi delati, ker bo samo tako lahko primerjal fizično aktivnost z intelektualno. Ker so starši pogosto tako zelo zaljubljeni v cilje, da otroka oprostijo vseh obveznosti, samo da bi jih dosegel, njihov otrok ne uspe izoblikovati ciljev, zaradi prevelikih pričakovanj, ki jih ne zmore upravičiti, začne bežati v svet omame …
Zaradi pretirane ljubezni starši otroku pogosto ne omogočimo, da bi z lastnim delom dobil dobre občutke. Človek, ki z lastnim delom, fizičnim in psihičnim, ni prišel do dobrih občutkov, pa takrat, kadar se napije ali zadrogira, začne odkrivati njemu neznane občutke. Otrok brez lastnih občutkov je izjemno dojemljiv za pridobivanje umetnih. In ko bo enkrat umetno dobil občutke in bo rekel vau, to je pa vrhunec mojega življenja, ne bo znal izstopiti. Vedeti je namreč treba, da so z lastnim delom pridobljeni občutki trajni, umetno pridobljeni, doseženi z drogami, alkoholom, glasbo ali računalnikom, pa trajajo samo od enega do štirih mesecev. Potem substanca ne povzroča več dobrih občutkov, ampak samo še zadetost.«
Od tod so me spet vodile misli k nekemu drugemu zapisu v časopisu, k zgodbi ambiciozne mame, izobražene intelektualke, domače služkinje in v popoldanskem času taksistke svojih hčera. Ker njeni najstnici zaradi prezasedenosti z vsemi mogočimi dejavnostmi ne najdeta niti minute časa za domača opravila, se je ženska domislila nagrajevanja za vsako opravljeno delo. Petnajst evrov za sesanje stanovanja, 30 za generalno pospravljanje svoje sobe. Da se mulama kljub obljubljeni nagradi ne ljubi narediti nič od naštetega, je še potožila v svojem pisanju, in je moja sestra rekla na to, da seveda ne, ko pa vesta, da bosta ta denar vseeno dobili, ker njuni starši ne bodo preživeli tega, da bi onidve trpeli. Tako daleč je šel ta svet.
V teh septembrskih dneh bodo skušnjave, da bi v svojega otroka prelili čim več intelektualnega znanja, najbrž velike. Gotovože načrtujete urnike, kombinirate in primerjate, se trudite vse, kar ste si zastavili, stlačiti v pet delovnih dni. Naj vas zgornje vrstice vodijo pri načrtovanju. Naj zmaga razum in ne pričakovanja okolice.

Vir: Jana
Značke: otroci, šola delo, najstnik odvisnost, urnik

]]>

174. Hanina učna ura: Zakaj je treba govoriti tudi o neprijetnih stvareh

branka — Fri, 31 Aug 2012 07:16:33 +0000

Prišla je v kuhinjo, brez krožnika, in že sem hotela zarenčati, naj pospravi mizo za seboj, ko sem le dojela, da sploh še ni končala s prehranjevanjem. Stopila je čisto k meni, se me nežno dotaknila in rekla: »Mami, prosim ne mi zamerit, ampak pire krompir je tak kot juha. Ni dober, veš.«
Dobro sem vedela, o čem govori, in to ne šele takrat, ko mi je to naravnost povedala, ampak že tisti hip, ko sem na zmečkan krompir nalila preveč mleka. Trudila sem se, da bi težavo rešila z dodajanjem kisle smetane, a ni bilo več kaj rešiti. Pa sem si rekla, mogoče bo vseeno pojedla, glede na to, kako zelo obožuje pire krompir.
A mala ni nasedla in je zdaj stala tesno ob meni, pričakujoč pojasnilo. Začela sem ji razlagati zgodbo o tem, da mlad krompir ni najbolj primeren za pripravo pire krompirja in da bi morala na zmečkanega zliti zgolj kakšno kapljico mleka, ne pa skoraj deciliter. Potem sem jo hotela začeti prepričevati, da je krompir najbrž čisto dober, le videti je bolj slabo, a sem se zadnji hip zadržala.
Namesto tega sem rekla samo: »Imaš prav. Krompir res ni tak, kot bi moral biti.« In sem jo pohvalila za iskrenost, za to, da mi je naravnost povedala, kaj si misli o moji kuhi. »Svet bi bil lepši, veš,« sem ji govorila, »če bi si ljudje pogosteje povedali, o čem razmišljamo in kako vidimo stvari.« Seveda je bil to monolog, ki ga je mala pri svojih devetih težko razumela, a sem tisti hip, ko sem ji govorila, res mislila vse tisto, kar je prišlo iz mojih ust.
Sem zagovornica odkritih pogovorov, tudi takrat, ko povedano morda malce ali pa precej zaboli. Samo tako, se mi zdi, lahko ohranjamo zdrave medsebojne odnose. Iz izkušenj tudi vem, da je pogosto veliko laže poslušati neprijetno resnico, kot jo izreči.
Zadnjič, na primer, se mi je zgodilo, da me je bilo zato, ker sem nameravala nekomu povedati, kaj si mislim o njegovem početju, tako strah, da so se mi tresle roke. Skrivala sem jih pod mizo, da ne bi izdale mojega psihičnega stanja še preden bi uspela odpreti kljun. Govorila sem si, da moram ostati mirna in ne smem takoj planiti na sogovornika, da moram začeti prijetno kramljanje in pogovor počasi pripeljati do perečih zadev.
Seveda sem isto sekundo, ko se je človek pojavil pred menoj, planila nanj kot lačna zver, besede so skorajda nekontrolirano bruhale iz mene, da sem se še sama ustrašila njihovega pomena.
Povedala sem mu, da mi je mož svetoval, naj si stvar, zaradi katere sva se sestala, vržem čez ramo in se ne obremenjujem preveč z njo, in da sem nekaj časa celo res razmišljala o tem, a sem po dolgotrajnem tuhtanju ugotovila, da ne bo šlo. Da sem preprosto preveč resnicoljubna in da mi gre to, da se ljudje dandanes najraje naredimo, da nismo opazili, kaj se dogaja, neskončno na živce.
Razložila sem mu, da sem bila zadnje čase velikokrat raje tiho, tako, kot mi je svetoval mož, a se je izkazalo, da nekje globoko v sebi le nisem mogla tako preprosto čez storjeni greh in sem bila po nekaj tednih živčna razvalina. »Mislim, da bi jih morala opozoriti na napačno ravnanje, ker ga bodo sicer nadaljevali,« sem govorila možu, in je zato, ker me je imel že dovolj, rekel, naj naredim, kar se mi pač zdi prav.
Zatorej sem temu človeku, ki je sedel nasproti mene, povedala, da ni prav, kar je storil, in da se je v življenju navadil zgolj jemati, pri tem pa pozabil, da je treba tudi kaj dati nazaj. In ko sem to govorila, sem ga skušala gledati naravnost v oči in sem si zato snela sončna očala, čeprav mi je sonce prav zoprno svetilo v oči in bi jih tudi sicer najrajši pustila na nosu, ker mi je bilo strašno neprijetno in bi bila z veseljem kje drugje.
Vem, da se je tisti nasproti mene počutil grozno, ne nazadnje je to dokazal s potokom solz, a po tem pogovoru ni nikoli več naredil podobnega greha. In morda si je celo zapomnil moje predavanje o tem, da mu ni treba čisto nič skrbeti zaradi izrečenih besed in da ga imam še vedno enako rada. Da pa mora postati pozoren tisti hip, ko mu bom nehala težiti. To bo namreč pomenilo, da mi je vseeno zanj.

Vir: Jana
Značke: greh, solze, resnica

]]>

173. Hanina učna ura: Zakaj si včasih sami zgradimo zapor

branka — Fri, 31 Aug 2012 07:10:46 +0000

Ko je bil še mlad in je živel v Indiji, je imel prijatelja. Indijca. Igrala sta kriket in počela druge mladostniške vragolije. Nenehno sta tičala skupaj in nekako se je zgodilo, da sta se zaljubila. V bistvu niti sama nista dobro vedela, kaj se jima je bilo zgodilo, a nekoč sta zaspala objeta nekje v naravi in so ju tako prepletena našli njegovi starši. Zagnali so vik in krik, tovrstna ljubezen naj bi bila za indijsko družino huda sramota.
Prijatelja se nista videla nikoli več. Mladi Anglež se je vrnil v rodno deželo, njegov indijski prijatelj je ostal v svoji domovini. A Anglež ni nikoli pozabil nanj in si tudi ni nikoli našel novega partnerja ali ustvaril družine. Vse življenje je razmišljal o tem, kakšno sramoto je nakopal prijatelju in njegovim bližnjim, ter se utapljal v občutku krivde, prepričan, da mu je za vedno uničil življenje in da zato tudi on ne sme živeti naprej.
Večkrat je sicer pomislil na to, da bi se podal v Indijo, poiskal prijatelja, se mu opravičil za storjeni greh in se na lastne oči prepričal, kaj se dogaja z njim, a ni nikoli zbral dovolj poguma za ta korak. Preveč se je bal soočenja z neprijetno resnico.
Nekako je naneslo tako, da se je na jesen življenja spet znašel v Indiji. Še intenzivneje je začel razmišljati o tem, da bi poiskal prijatelja, a ni in ni zbral dovolj poguma za obisk. In ko ga je nekoč le zbral, se je izkazalo, da je iskanje človeka po petdesetih letih v Indiji precejšen problem. Dolgo je hodil po uradih. In ga na koncu res izsledil.
Potrkal je na njegova vrata. Odprla mu je priletna Indijka z ruto na glavi. Povedal ji je, kdo je, in ji hotel razložiti, zakaj stoji pred njenimi vrati, a mu je tisti hip, ko je izustil svoje ime, pojasnila, da zelo dobro ve, kdo je. Da ji je mož povedal vse o njem. Tudi to, kaj se je nekoč zgodilo med njima. Ona je sprejela vse to, kar ji je bil povedal, ker je bila poroka že prej dogovorjena in ni mogla vplivati na dogajanje. Spolna usmerjenost bodočega moža zanjo ni bila velik problem in po vseh letih skupnega življenja lahko reče le to, da je dober mož.
Anglež je samo stal pred tistimi vrati in šele ko mu je ženska začela govoriti o tem, kako polno življenje je živel njegov prijatelj, medtem ko se je on doma mučil z občutkom krivde, je spoznal, da je bil on tisti, ki je vse življenje živel v zaporu, in ne njegov prijatelj, kakor je bil mislil vse dotlej. Zaradi strahu pred soočenjem z resnico si je sam sezidal kletko in živel v njej brez partnerja in družine. Vse to je spoznal tisti hip, ko je prijatelja po dolgih letih osamljenosti stisnil v objem in se mu je pred očmi odvrtelo vse lastno bedno življenje.
Nekaj dni po tem srečanju je umrl. Z nasmehom na ustih, so ugotovili njegovi sostanovalci v hotelu za ostarele. Sprijaznjen sam s seboj in morda z zavedanjem, da je zaradi strahopetnosti svoje življenje vrgel stran. Da iz njega ni potegnil toliko, kot bi bil lahko.
Vse to se je zgodilo v filmu The Best Exotic Marigold Hotel, a prav lahko se zgodi tudi vam. Seveda ne to, da boste kdaj nenadzirano zaspali v objemu pripadnika istega spola, ampak to, da boste zapravili velik del življenja samo zato, ker se ne boste upali soočiti z resnico. Ker vas bo strah, kako bi jo prenesli, in ker ne boste vedeli, ali sploh želite izvedeti, kaj je res in kaj ne. In potem se boste vsak dan spraševali, kaj bi bilo, če bi le izvedeli. Prav vsak dan boste pomislili na neprijetno resnico, ki morda sploh ni tako neprijetna, kakor se vam zdi.
Vem, da je res tako, ker sem kakšenkrat tudi sama preizkusila to tehniko nesoočanja z dejanskim stanjem. In nekoč, ko sem le našla moč za trenutek resnice, je gospa v vlogi razsodnice moj odgovor, da nisem prišla prej, ker me je bilo preveč strah, pokomentirala z zelo dobrim nasvetom: »Naslikajte si v glavi najslabši možen scenarij in se potem odpravite iskat resnico. Vse, kar bo sledilo, bo najbrž boljše od tistega, kar ste si predstavljali v svoji razgreti glavi.« In se je izkazalo, da je res tako.
Vir: Jana
Značke: The Best Exotic Marigold Hotel, resnica, strah, kriket

]]>